Če potočiš le eno solzo iz sočutja do drugih,
bo življenje v večnost govorilo
o tvojem ljubečem srcu vsem zvezdam,
ki jih lahko vidiš.
Vsi komentarji strokovnjakov o propadanju finančnega sistema ponujajo le malo vpogleda v to, kaj se v resnici dogaja v današnjem svetu. V nepregledni množici člankov se avtorji ukvarjajo s tem, kako naj bi rešili ekonomijo in znova spodbudili rast, vendar so ti prispevki pomembni zgolj za sistem, ki nikoli ni bil trajnosten in se zdaj približuje svojemu koncu. Tisto, kar imenujemo »sistem«, je postalo tako zapleteno, da se zdi, kot bi imelo lastno življenje, pri čemer niti najboljši ekonomisti ne razumejo več njegovega delovanja. Le redki politični odločevalci govorijo v jeziku, ki kaj pomeni navadnemu človeku, ki se trudi najti ali obdržati službo, preživeti mesec in poskrbeti za svojo družino. Globok prepad med svetom mogočnih politikov na njihovih zasebnih sestankih in vsakdanjim življenjem ljudi, katerim naj bi služili, je očitnejši kot kadarkoli prej. Hkrati pa se po vsem svetu dogaja nekaj resnično novega, kar zahteva veliko preprostejši pogled, če želimo doumeti, kaj se pravzaprav odvija.
Protesti, ki vznikajo skoraj v vsaki državi, so veličasten prizor, vendar moramo razumeti, da je vsak izmed nas, ki sodeluje v protestih proti »sistemu«, hkrati vpleten v zmedo, ki so jo ustvarili bankirji in politiki. Vsi brez izjeme smo del sistema. Če ne prepoznamo, da je družba le podaljšek nas samih, se lahko naši protesti ob nadaljnjem slabšanju ekonomskih razmer sprevržejo v silovit kaos in nasilje, medtem ko politične stranke tako na levici kot na desnici ne bodo znale ponuditi odgovorov na vse hujše družbene težave in naraščajočo neenakost. Sistem sestavljamo navadni ljudje – ti in jaz, moški in ženske, skupaj s svojimi družinami in otroki. Prav zato je nujno, da ne napadamo »sistema«, saj bi to pomenilo, da se obračamo drug proti drugemu.
V sodobni zgodovini je veliko vlad dobronamerno poskušalo popolnoma preoblikovati sistem. Takšne spremembe so bile praviloma vsiljene na podlagi političnih ideologij, vendar je napočil čas, ko ideologij preprosto ne potrebujemo več. V temeljnih načelih kapitalizma, socializma in komunizma ni bilo nič bistveno napačnega, toda vlade so ta načela pogosto zlorabile z vsiljivim in arogantnim odnosom do lastnega ljudstva – v imenu nekega prepričanja. Danes se vse več ljudi zaveda potrebe po osvoboditvi izpod teh političnih »izmov«, ki so po svetu povzročili neizmerno trpljenje in številne konflikte. Več kot desetletje po začetku novega tisočletja bi moralo biti povsem nesmiselno, da bi se kdo še vedno opredeljeval kot komunist, socialist ali kapitalist ter verjel, da je svobodo mogoče doseči z nošenjem uniforme – z uničenjem ene ideologije in njeno zamenjavo z drugo.
Ko smo priča današnjim vstajam in demonstracijam, lahko dobesedno rečemo, da ljudje postajajo vse bolj ozaveščeni. Brez vsakršnega pokroviteljstva bi to lahko izrazili tudi drugače: vse več ljudi začenja razmišljati s svojo glavo in se ne zanaša več na to, kar jim drugi narekujejo, da morajo misliti – nič več ne želijo slepo »verjeti v prepričanje«. Naši izobraževalni sistemi nam ne pomagajo razumeti, da ideologije v resnici pomenijo zanikanje človeške svobode; ne učijo nas, kaj pomeni biti notranje svoboden. Danes pa ljudje to intuitivno spoznavajo – sami od sebe. Prav zato se po svetu dogajajo vse te dramatične spremembe.
Poglejmo, prosim, tako imenovano arabsko pomlad: milijoni ljudi so se pogumno osvobodili diktatorjev, ki so desetletja vsiljevali svoja prepričanja in ideologije svojim narodom. A ko se je revolucija razpletla, so številne frakcije začele druga drugi vsiljevati nova prepričanja. V Egiptu je vojska hitro poskušala ponovno vzpostaviti stari sistem, zgrajen na moči in privilegijih, tudi potem, ko je milijon ljudi znova prišel na ulice. V parku Zuccotti in ob katedrali sv. Pavla je bilo – tako kot v vsakem množičnem protestnem gibanju – mogoče videti številne intelektualne frakcije z različnimi prepričanji, ki so se v množici borile za pozornost. Ne pustimo se zavesti. Demokracija je tesno povezana s svobodo, vendar so oblike demokracije, ki jih poznamo danes, pogosto vsiljene in nadzorovalne oblike družbene organizacije. Pravega pomena demokracije ne bomo spoznali, dokler vsak izmed nas ne bo izkusil svobode, ki izvira iz notranjosti. Vsaj to pa je jasno: ni dovolj, da vsakih nekaj let oddamo glas za politično stranko, če noben vodilni politik ne ponuja odgovora na naše družbene in ekonomske težave.
Ko stojimo ob strani novemu valu protestnikov, bi se morali jasno vprašati, kaj v resnici pomeni naš klic po pravičnosti. Danes poslušamo številne zgodbe o bogataših, ki kopičijo premoženje sredi strogih varčevalnih ukrepov, kar razumljivo vzbuja ogorčenje nad bankirji in nad nebrzdanim pohlepom, ki je v sodobni družbi celo zaželen. Toda kateri greh je večji: bančniški bonus ali dejstvo, da vsak dan na tisoče ljudi umira zaradi lakote v svetu izobilja? Svetovna ekonomija se pogreza, glas ljudstva se dviga, toda zakaj na naših mestnih trgih ni protestov, ko po svetu ljudje umirajo od lakote?
To je zato, ker ne prepoznavamo medsebojne povezanosti naših življenj. Nismo bili vzgojeni, da bi najrevnejše med nami videli kot svoje brate in sestre ali da bi svet dojemali kot medsebojno soodvisno celoto. Otrok ne učimo, kako biti v stiku s samim seboj in s svojo resnično naravo; namesto tega jih pogojujemo, da postanejo »nekdo« v disfunkcionalni družbi, zgrajeni na tekmovalnosti in stresu. Na univerzah lahko preučujemo številne knjige o zgodovini človeške civilizacije, filozofiji, politiki, umetnosti in še čem, vendar nas niti najpreprostejše izobraževalne vsebine ne učijo, kako služiti drugim ljudem. Posledica tega je – v globalnem in kolektivnem smislu – da ne razumemo, da smo eno človeštvo, da smo soodvisni in da imamo odgovornost skrbeti za tiste, ki imajo manj sreče kot mi.
Protesti, ki so izbruhnili na Wall Streetu in drugod po svetu, bi se lahko zgodili že veliko prej. Zakaj torej prav zdaj, nenadoma? Razlog je v tem, da milijoni ljudi v premožnih državah začenjajo občutiti stisko. A tudi ko ne moremo več odplačevati svojih hipotek, pa naj bodo okoliščine še tako krivične, zakaj ne pomislimo na tiste, ki so še revnejši od nas? Revščina ima številne obraze. V ZDA in drugih bogatih državah mnogi živijo v relativni revščini, toda kaj reči o tisti obliki revščine, ko ne moreš najti dovolj hrane zase ali za svoje otroke? Ko nimaš zavetja, denarja ali niti najosnovnejše zdravstvene oskrbe, ki bi te lahko obvarovala pred smrtjo? Vsi dobro poznamo izraz »zločin proti človečnosti«, vendar zakaj mednarodna skupnost tega izraza ne uporablja tudi tedaj, ko vsak dan zaradi lakote umre na tisoče ljudi ali ko, kot mimogrede ugotavlja Svetovna banka, kar 1,4 milijarde ljudi živi v »skrajni revščini«? [1]
Zdaj, ko se ekonomski sistem sesuva, mora vsaka država začeti s prestrukturiranjem, pri tem procesu pa lahko sodelujemo prav vsi. A razumeti moramo, da se vse začne z odpravo lakote. O krivici sploh ne moremo govoriti, ne da bi se najprej soočili s problemom lakote. To je tako, kot bi kupili nov dom: še preden ga lahko zares začnemo urejati, moramo počistiti nered, ki so ga pustili prejšnji stanovalci. Ta nered je lakota. Ne moremo iti v svet in se zavzemati za pravičnost zase, medtem ko naši lastni otroci doma čakajo, zapuščeni in lačni. Svet je v slabem stanju in potrebuje temeljit proces obnove, vendar moramo najprej poskrbeti za svoje otroke – za vse lačne ljudi sveta.
Ko se je zgodil 11. september, je bila v nekaj tednih po kopnem, morju in zraku v Irak poslana ogromna vojaška sila. Kljub strašnim posledicam te nezakonite vojne si poskusimo predstavljati, da bi bile vse te človeške sile in strokovno znanje usmerjene v dajanje življenja, ne pa v njegovo jemanje. Predstavljajmo si, da bi bile svetovne vojaške sile mobilizirane za izkoreninjenje lakote kot najvišje prednostne naloge – pred geopolitiko, obrambo ali dobički korporacij. Nedavno je zveza NATO namenila stotine milijonov dolarjev – dejansko v obliki bomb – da bi preprečila, da bi Gadafi pobil lastno prebivalstvo.[2] Ne glede na to, ali se strinjamo, da je bil ta ukrep nujen, si moramo zastaviti še drugo vprašanje: zakaj NATO ne pošlje vseh svojih letal in vojsk v Afriko, da bi pomagal nahraniti ljudi? Morda bi v Bengaziju brez zunanje intervencije umrlo več ljudi, vendar je hkrati na tisoče ljudi v drugih delih sveta umiralo zaradi lakote in revščine, in še vedno vsak dan umirajo. Zakaj NATO ne prepreči skupini Al-Šabab, da ovira dostavo humanitarne pomoči somalskemu prebivalstvu?[3] Vsi poznamo odgovor: ker tam nimajo ne strateškega ne ekonomskega interesa. Prav to pa bi moralo ljudi spodbuditi k množičnim protestom na ulicah in k zahtevi po jasnem odgovoru svojih vlad: »Zakaj ne pomagamo milijonom lačnih?«
Tudi Cerkev je odpovedala pri svoji dolžnosti predramiti vest sveta zaradi bogokletnosti lakote, čeprav ne obstaja nobeno temeljno pravilo, ki bi duhovščini preprečevalo, da bi na mestnih trgih demonstrirala za svobodo pred pomanjkanjem. Ko so protestniki taborili pred katedralo svetega Pavla v Londonu, se je na številnih transparentih pojavljalo vprašanje: »Kaj bi naredil Jezus?« Lahko se vprašamo, kako bi Cerkev odgovorila, če bi se Kristus danes znova pojavil kot »božanski aktivist«, ki bi se pridružil množičnim zborovanjem za svobodo in pravičnost po svetu. Na žalost s tem, ko tiste redke posameznike, ki poskušajo storiti nekaj dobrega za svet, označujemo kot »aktiviste«, nakazujemo, da so nekako drugačni in ločeni od navadnih državljanov. Mediji in oglaševalska industrija spodbujajo sprejemanje takšnih oznak, ki nam omogočajo ločevati svoje družbene identitete in ne čutiti povezave s trpljenjem in ogromno neenakostjo, ki pesti svet. Prav te razdelitve v naši zavesti nam omogočajo, da rečemo: »Lakota je vedno bila in vedno bo.« Ali da prikimamo svarilom okoljevarstvenikov, nato pa dodamo: »Toda naivno je verjeti, da lahko spremenimo svet.« V tem smislu beseda »aktivist« pravzaprav pomeni: »tisti, ki ga nihče ne posluša.«
Razumevanje pravičnosti zahteva tudi zavedanje, kar pomeni videti stvari jasno, misliti s svojo glavo in se ne slepo oklepati prepričanj. Zdaj, ko se stari družbeni red sesuva in nobena vlada ne ve, kaj storiti, ne moremo več kazati s prstom zgolj na politike. Radi rečemo: »Kriva je moja vlada,« toda ali nismo tudi sami zaradi svojega neukrepanja in samozadovoljstva odgovorni za razmere v svetu? Kot smo videli na Bližnjem vzhodu: ko dva milijona ljudi stopi na ulice in mirno dvigne pesti, vlada nima druge izbire, kot da prisluhne ali pa odstopi.
*
Na preprost način poskusimo razumeti, kaj to pomeni za ekonomista in politika. Ker je očitno, da je treba naše ekonomske, družbene in politične sisteme temeljito preoblikovati, je prava odgovornost vlad v tem, da te sisteme na novo zasnujejo z jasnim namenom: da nihče več ne bi umrl od lakote. Najprej je za to potrebno mednarodno sodelovanje pri nujnem programu prerazporeditve virov, kakršnega svet doslej še ni poznal. Takšen program ne more temeljiti na dobrodelnosti, saj ta nima prav nič skupnega s pravičnostjo. Dobrodelnost je seveda nujna v svetu, kakršnega imamo danes, kjer milijarde ljudi trpijo v revščini, vendar pa je sama potreba po dobrodelnosti žalosten odraz splošne brezbrižnosti. Nujni program ne more temeljiti na obstoječem načelu »naredimo vse, kar moremo, da nahranimo lačne«, temveč mora izhajati iz razumevanja: »To se nikoli več ne sme ponoviti.«
Na svetu je dovolj hrane in virov, da bi lahko nahranili, oblekli, nastanili in poskrbeli za vsakogar, kot je že dolgo zapisano v 25. členu Splošne deklaracije človekovih pravic. [4] Ta člen, ki predstavlja pravičnost v njenem najčistejšem pomenu, mora postati del zakonodaje vsake države. Tako kot obstajajo zakoni, ki jih morajo države spoštovati ob vstopu v Evropsko unijo, bi morali tudi členi o človekovih pravicah Združenih narodov pravno zavezovati države članice, da kolektivno preprečijo, da bi kdorkoli kjerkoli na svetu umrl od lakote. 25. člen mora biti vključen v nacionalne pravne sisteme in podprt z močjo javnega mnenja po vsem svetu. Glas ljudstva bi moral biti slišan in zastopan v Združenih narodih, saj so bili ti prav zato ustanovljeni. Združeni narodi bi morali predstavljati srce in razum človeštva. Pot do tega cilja bo nedvomno dolga, saj se mora vsaka država razvijati v skladu s svojimi tradicijami. Toda kot prvi in najnujnejši korak bi morali razsvetljeni politiki skupaj z javnostjo jasno izraziti zahtevo, da se pod okriljem Generalne skupščine Združenih narodov začne izvajati nujni program prerazporeditve virov. Tak program bi moral postati najpomembnejše delo, kar so ga Združeni narodi kdaj opravili.
Logistične podrobnosti takšnega programa bodo za vlade izjemen izziv pri usklajevanju in načrtovanju, vendar o upravičenosti njegovega širokega mandata ne more biti dvoma. Znova in znova smo priča humanitarnim krizam po istem, že preveč znanem vzorcu, kot na primer ob nedavnem potresu v Turčiji ali poplavah na Tajskem: premalo virov, premalo podpore, premalo pomoči za vse. Celo v najbogatejši državi z največjo vojsko so bili ljudje v New Orleansu po orkanu Katrina prepuščeni sami sebi in so obupano spraševali, kje je predsednik Bush. Ko želimo zaščititi svoje interese ali začeti vojno, se vse zgodi zelo hitro, saj so na voljo oprema, orožja, delovna sila in denar. Ko pa gre za trpljenje revnih ljudi, denar nenadoma izgine. To je trend, ki ga je treba obrniti. Zato mora preprečevanje človeškega pomanjkanja, ne glede na njegov vzrok — revščina, konflikti ali naravne nesreče — zagotavljati mednarodna skupnost. Predstavljajmo si jo kot svetovno reševalno službo, financirano s prispevki vsake države. Takšnih prizadevanj ne bi smeli niti obravnavati kot »humanitarno« operacijo, saj je ta pojem preveč podoben dobrodelnosti. Nasprotno, ti programi bi morali biti trajno vgrajeni v naše prenovljene globalne institucije upravljanja in zapisani v mednarodno pravo.
Nič od tega se ne bo zgodilo brez znatne rasti javne podpore. Rešitev za svetovne probleme ne more ponuditi nobena politična stranka ali ideologija; uresničijo se lahko le skozi svoboden, enoten in skupen svetovni glas ljudstva. Ideologije in sistemi verovanj nimajo več nobene vloge pri spremembah, ki so pred nami. Resnična revolucija se pravzaprav začne z dejanjem, da želimo biti svobodni vseh »izmov« in ideologij, ki nenehno nadlegujejo človeško svobodno voljo in nam preprečujejo, da bi med ljudmi vseh ras in kultur izražali ljubezen. Svoboda od verovanj in ideologij bo naravno odprla prostor v našem umu, da spoznamo sami sebe, kar nam bo posledično dalo sposobnost, energijo in ljubezen, da se poistovetimo z drugimi.
Toda zaman je biti »proti« kakršnemukoli prepričanju ali ideologiji, na primer postaviti se proti kapitalizmu. Čas je, da kapitalizem postavimo na pravo mesto in prerazporedimo svetovne vire tja, kjer so najbolj potrebni. Kapitalizem je k nam prišel zelo naravno; naravno je namreč reči: »to je tvoje in to je moje«, toda prihaja čas, ko bomo morali reči: »delimo to, kar imamo«. Deliti pomeni »biti z«, kajti ne moremo deliti z drugim človekom, ne da bi tiho priznali, da smo skupaj, da smo tu drug za drugega. V tem smislu ima načelo medsebojne delitve v sebi notranjo težnjo, da združuje in ne razdvaja.
Lepota medsebojne delitve je v tem, da ne pripada nobeni politični stranki ali »izmu«, temveč ljudem sveta. Ne pripada ne socialistom, ne komunistom ne komurkoli drugemu. Je osvobajajoči dejavnik naše boleče zgodovine ideologij in prepričanj, ki so povzročili tolikšne medsebojne spopade. Ko bomo razumeli, da je načelo medsebojne delitve ključno za naš obstoj, a je bilo tragično zanemarjeno na vseh ravneh družbe, bomo spoznali, da je medsebojna delitev najzanesljivejša pot k pravičnosti in miru. Takrat se bo vsak izmed nas zavedel samega sebe kot ambasadorja človeštva, kajti nad vsemi narodi stoji združeno človeštvo.
Kaj bi to lahko pomenilo za ljudi, ki protestirajo v New Yorku in drugih mestih? Ti protestniki zelo dobro vedo, da je treba bogastvo pravičneje prerazporediti in ustaviti pretok denarja v napačne roke – zlasti v orožarsko industrijo. Kakor koli pogledamo, se mora vojna zdaj končati. Nihče si je več ne želi oziroma, natančneje, nobena država si je več ne more privoščiti, saj se svetovna ekonomija še naprej razkraja in propada. Protestniki tudi dobro vedo, da je na svetu več kot dovolj denarja, vendar ga kopičijo mogočne družine, korporacije in celo vlade, ki ga nepremišljeno porabljajo. Zato mora vsaka država svoje bogastvo in vire pravičneje razdeliti med lastno prebivalstvo.
Toda vire moramo prerazporediti tudi na svetovni ravni, sprva kot nujno pomoč vsem ljudem, ki jim primanjkuje osnovnih življenjskih potrebščin, pozneje pa z oblikovanjem novih mednarodnih ekonomskih dogovorov, ki ne bodo več temeljili na tekmovalnosti in materialnem dobičku. Te dolgoročnejše preobrazbe bodo zahtevale vizionarsko razmišljanje in novo vrsto ekonomista, njihova uresničitev pa bo morda trajala mnoga leta, saj bo treba na novo preoblikovati naš sistem globalnega upravljanja. Z delitvijo svetovnih virov se bodo morali zakoni korenito spremeniti; vse bo treba poenostaviti. Zato ne bi smeli izgubljati časa z nasveti ortodoksnih ekonomistov ali predstavnikov političnega establišmenta, saj so njihove teorije zastarele in brez pomena za prihajajočo dobo. Ko bo načelo medsebojne delitve začelo usmerjati vladno politiko, se bo sedanji ekonomski sistem naravno preobrazil ali pa razpadel. Oba sistema ne moreta soobstajati, kajti eden je razdiralen v svoji zapletenosti, drugi pa povezujoč v svoji preprostosti.
Nihče ni imun na spremembe, ki prihajajo, zato ne delujmo proti sistemu, temveč ga skupaj preoblikujmo. To zahteva odnos zaupanja – zaupanja, da lahko sistem resnično spremenimo in da je boljši svet mogoč. In to zahteva zavedanje, povezanost ter znova in znova vztrajnost, predvsem vztrajnost. Kot smo videli, se vlade nagonsko bojijo vsakega ljudskega upora, saj je njihova moč hitro ogrožena. Zato je njihova taktika, da prek policije odvračajo celo najbolj mirne oblike protesta. Prav zato moramo vztrajati, znova in znova, kajti brez vztrajnosti spremembe niso mogoče.
Že zdaj postajamo mogočna sila, ki se oblikuje in organizira v en sam glas. Vsaka demonstracija po svetu bi morala na svoj ustvarjalen način izraziti zavrnitev, da bi živeli naprej tako kot doslej. Toda sveta ne moremo spremeniti, ne da bi najprej poskrbeli za najbolj ranljive med nami, kar pomeni, da moramo od svojih vlad zahtevati takojšnjo in vsesplošno odpravo lakote. Prava družbena revolucija mora imeti moralo v svojem jedru, zato mora odprava življenjsko ogrožajočega pomanjkanja v vsaki državi postati naša prva prednostna naloga. Ključno je, da vsak povzdigne svoj glas za obsežno ekonomsko delitev in da vztrajno širimo meje svojih zahtev, dokler vlade tega združevalnega načela ne bodo udejanjile v svetovnih zadevah. Zdaj je čas – kot je bil vedno.
Opombe
[1] Podatek, da 1,4 milijarde ljudi skuša preživeti z manj kot 1,25 ameriškega dolarja na dan, je bil točen ob nastanku tega članka konec leta 2011. Po najnovejših podatkih Svetovne banke danes 734 milijonov ljudi živi pod mejo revščine, ki znaša 1,90 dolarja na dan, kar predstavlja približno 10 odstotkov svetovnega prebivalstva. Vendar so ti podatki že dolgo predmet številnih kritik, med drugim zato, ker ne odražajo dejanskih finančnih sredstev, potrebnih za uresničitev pravice do »življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo« (Splošna deklaracija človekovih pravic, 25. člen). Več kot 40 odstotkov svetovnega prebivalstva živi z manj kot 5,50 dolarja na dan, med njimi približno 90 odstotkov prebivalcev Južne Azije in podsaharske Afrike. Večdimenzionalni pogled na revščino, ki upošteva tudi druge vidike pomanjkanja – kot so dostop do osnovnih javnih storitev, zdravstvene oskrbe, izobraževanja in varnosti – razkriva še bolj zaskrbljujočo resničnost: velika večina ljudi v državah v razvoju še vedno nima zadostnih sredstev za zdravo in dostojno življenje. Za več informacij o teh vprašanjih obiščite spletno stran www.sharing.org.
[2] To se nanaša na vojaško intervencijo v Libiji leta 2011, ki so jo vodile Združene države Amerike skupaj s svojimi zaveznicami v okviru zveze NATO. Uradno je bila izvedena z namenom zaščite civilistov kot odziv na dogodke med libijsko državljansko vojno. Operacija se je končala konec oktobra 2011 po zajetju in smrti strmoglavljenega libijskega voditelja Moamerja el Gadafija.
[3] Leta 2011 je vzhodno Afriko prizadela huda suša, ki je povzročila prehransko krizo v celotni regiji. Najhujša humanitarna stiska je nastala v južni Somaliji, na območju pod nadzorom islamske militantne skupine al-Šabab. Mnoge mednarodne humanitarne organizacije in agencije Združenih narodov so bile izgnane, medtem ko so morale tiste, ki so ostale, pogosto plačevati nezakonite podkupnine, prenašati napade na osebje ter dopuščati preusmerjanje zalog hrane k oboroženim borcem. Na vrhuncu krize se je kar polovica prebivalcev Somalije soočala z lakoto, ki je nazadnje terjala več kot 250.000 življenj.
[4] 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic (Resolucija Generalne skupščine 217A): (1) Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje. (2) Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, rojeni v zakonski zvezi ali zunaj nje, uživajo enako socialno varstvo.
Mohammed Sofiane Mesbahi je ustanovitelj STWR.
Uredniška pomoč: Adam Parsons
Prevod v slovenščino: Rok Kralj
Avtor fotografije: geralt, pixabay
