Pismo ameriškemu aktivistu
Kaj je povzročilo, da so Združene države Amerike tako globoko zabredle v današnjo zmedo in kaos? To je država, ki je bila utemeljena na idealih svobode, pravičnosti in demokracije, a je vse bolj izgubljala svojo pot ter razvrednotila te plemenite koncepte. Bi moral »Kip svobode, ki razsvetljuje svet« resnično skloniti glavo, si znova nadeti zlomljene okove in odvreči svojo plamenečo baklo? Morda ti okovi ne simbolizirajo konca suženjstva in zatiranja, temveč prej kruto in dušečo podobo ameriških sanj – kot se kaže v skrajno materialistični in razklani družbi.
Zakaj se večina med nami ne zaveda nevarnosti, ki jih prinaša življenje v skladu z ameriškimi sanjami? Njihov pomen v splošnem vsi razumemo kot težnjo po uspehu, bogastvu in sreči. A le redki razmišljajo o tem, kako so te sanje zavedle ameriško ljudstvo in postopoma razvrednotile temeljne vrednote tega velikega naroda. Gre za sanje, ki so bile že v začetku zgrajene na kraji zemlje avtohtonim ljudstvom, ki so imela pravico prebivati na tej celini. Sanje, ki legitimirajo težnjo po dobičku prek vse bolj intenzivne komercializacije kot nujne podlage za uresničitev ameriške želje po bogatem in superiornem načinu življenja. Ameriških sanj ni ugrabila komercializacija; bile so ji prostovoljno predane že ob samem začetku. V tem procesu je dežela svobode postala glavni zagovornik ideologije tržnih sil in jo neusmiljeno izvažala po svetu, kar povzroča obsežne družbene pretrese in vse večje mednarodne napetosti.
Z notranjega oziroma psihološkega vidika bi morali ameriške sanje razumeti kot egocentričen in škodljiv koncept, saj mnoge ljudi vodijo v nenehno in vselej izmuzljivo iskanje bogastva in uspeha, v upanju, da bodo našli srečo – ne glede na posledice za druge. Gre za veliko laž, v katero še vedno verjamejo milijoni mladih; laž, ki služi kot zelo učinkovito orodje sil komercializacije za manipulacijo in zavajanje ljudi. V želji, da bi postali »nekdo«, da bi obogateli in morda celo zasloveli ali pridobili moč, hitro podležemo vplivom pohlepa in brezbrižnosti, kar neizogibno zavira našo čustveno inteligenco. Če pogledamo vase, lahko ugotovimo, da nas prav pohlep ločuje od resničnosti srca in njegovih lastnosti ter nas postopoma otopi za trpljenje ali blagostanje drugih. Tudi če si bogastva in uspeha ne želimo doseči s slavo ali dosežki, nas družbeni vpliv ameriških sanj vseeno pogosto zapelje v popačeno razumevanje življenjskega namena, ki ga začnemo dojemati zgolj kot sebično, ozkogledo in pridobitniško iskanje osebne sreče. Le redko si postavimo vprašanje: kaj pa vsi tisti, ki jim ni uspelo? Ali njihova nezmožnost tekmovanja pomeni, da nimajo pravice živeti v Ameriki?
Tisti, ki so močno pogojeni z ameriškimi sanjami, so ujeti v obliko duševne slepote, zaradi katere vidijo le sebe, ne pa duhovne resničnosti medsebojno prepletenih življenj sedmih milijard ljudi. Njihova ljubezen je pogosto tako potlačena, da se s ponosom razglašajo za domoljubne Američane, tudi kadar številni ljudje okoli njih životarijo v skrajnem pomanjkanju in obupu. To škodljivo pogojevanje že od mladih nog uči otroke, da je Amerika najpomembnejša država na svetu, zaradi česar vstopajo v odraslost z zelo omejenim zavedanjem o revščini in trpljenju, ki ju doživljajo prebivalci manj privilegiranih držav. Ni redkost, da mnogi v Združenih državah sploh ne vedo, kje leži Afrika, kaj šele, da bi razumeli, kako uničujoča je ameriška zunanja politika za nešteto nedolžnih ljudi v oddaljenih delih sveta.
Že sama besedna zveza »ameriške sanje« razdvaja in je ločena od duhovne resničnosti, saj je generacije navadnih Američanov žal zavedla in jim preprečila dojeti resnico o enosti in soodvisnosti človeštva. Ne glede na slovarsko opredelitev bodo ameriške sanje z duhovnega ali moralnega vidika vedno povezane z ločenostjo in nepravičnostjo, kar se je skozi stoletja znova in znova potrjevalo vse do danes. V bistvu gre za izrazito egocentrično idejo, ki je le nezavedno obarvana z duhovnimi težnjami, kajti če bi jo resnično navdihovala duhovna vizija, bi to bile sanje o enem človeštvu in nič drugega. Posledično so se ameriške sanje vedno oddaljevale od najvišjega ideala skupnosti – skupnega dobrega vsega človeštva.[1]
Za Američane je popolnoma naravno, da ljubijo svojo državo in način življenja – če se vanj uspešno vključijo, in si obenem zatiskajo oči pred težavami sveta. Toda ameriške sanje o osebni blaginji in sreči v luči vseh kriz in množičnih krivic, ki danes pestijo svet, niso več povezane z resničnostjo. Vsako jutro ponavljati obljubo zvestobe (Pledge of Allegiance), medtem ko Amerika ne pomaga drugim delom sveta, je v tem kontekstu ozkogledna in nesmiselna gesta. Si lahko zamislite, da bi z roko na srcu prisegali zvestobo zastavi Združenih držav Amerike, medtem ko bi v drugi roki držali izvod Splošne deklaracije človekovih pravic – deklaracije, ki jasno pravi, da si pravico do svobode in pravičnosti zaslužijo vsi ljudje na svetu, ne le Američani? Kako bi se ob tem počutili, vedoč, da vsako leto na milijone ljudi po nepotrebnem umre zaradi lakote in revščine, medtem ko Amerika kopiči in zapravlja ogromen delež svetovnih virov?
Resnične ameriške sanje – sanje, ki predstavljajo dušo celotnega naroda – so pomagati svetu in ga podpirati na poti razvoja v sodelovanju z drugimi državami. To je nekaj povsem drugega kot stara predstava ameriških sanj, ki se je skozi generacije izkristalizirala in sobiva s svojim popolnim nasprotjem v obliki socializma in komunizma. Resnično plemenit koncept mora biti vključujoč, ne izključujoč, vendar tako kapitalistične kot komunistične države niso uresničile svojih vizij enakosti in splošne blaginje. Namesto tega so množično kršile človekove pravice in povzročale velike svetovne konflikte. Kljub vsej bolečini in trpljenju, ki sta ju ti ideologiji povzročili pred obema svetovnima vojnama in po njiju, se nobena od velikih sil ni naučila ključne lekcije – lekcije o žrtvovanju in sodelovalni delitvi za skupno dobro vseh. V edinstvenem primeru Amerike, katere predsedniki se še vedno predstavljajo kot voditelji sveta na poti k miru in blaginji, pa je država dosledno izbirala nasprotno pot – pot agresivnega lastnega interesa, ki je le navidez zakrit z retoriko o nacionalni varnosti.
V obrambo bi lahko rekli, da so Združene države Amerike namenile veliko pomoči tujini za humanitarne namene. A če hkrati izkoriščajo druge države prek nepravične trgovine in nezakonitih vojn, nato pa darujejo majhen delež nepošteno pridobljenega bogastva za lajšanje trpljenja, ki so ga povzročile same, dejansko prevzemajo vlogo lažnega svetovnega človekoljuba. Takšna pomoč je izraz skrajne hinavščine, saj se milijarde dolarjev namenjajo revnim ali prizadetim tujim državam, medtem ko vlada tragično zanemarja milijone lastnih državljanov. Zakaj je na primer Amerika nedavno namenila milijardo dolarjev pomoči vzhodnoevropski Ukrajini, medtem ko zanemarja revne in marginalizirane prebivalce Detroita?[2] Očiten odgovor je, da zvezna vlada v prvi vrsti služi strateškim lastnim interesom in priložnostim za dobiček – igri komercializacije, ki se je postopoma zlila s staro idejo ameriških sanj, tako da sta danes skorajda postali eno in isto.
Predolgo je Ameriko vodila škodljiva ideologija, ki podpira njeno globalno pehanje za dobičkom in močjo ter pri tem zlahka žrtvuje življenja drugih narodov, ob tem pa prezira lastne samooklicane moralne vrednote. Če nič drugega, potem žalostno stanje današnje Amerike jasno kaže, da politični in gospodarski voditelji nujno potrebujejo temeljito preusmeritev v izobraževanju v smeri duhovne prenove, utemeljene na načelu pravilnih medsebojnih odnosov. Amerika mora korenito spremeniti svoje prioritete, tako v odnosu do sebe kot do sveta, da bi postali zdrava pamet, ponižnost in sočutje prepoznavne značilnosti njene vlade in družbe. A že samo izreči to preprosto resnico se zdi skorajda fantazija, saj večino ljudi na vodilnih položajih še vedno obvladujejo sile komercializacije, zaradi česar je sleherna razprava o temeljnih moralnih in duhovnih vrednotah videti kot nekaj utopičnega.
Če Amerika ne bo korenito spremenila svoje usmeritve, bo še dolgo stopala po temačni in nevarni poti, na kateri bodo vse pogosteje izbruhnili nemiri, nasilje in raznovrstni družbeni pretresi. To je neizogiben stranski učinek vztrajanja pri individualistični in razdiralni predstavi o napredku, kar se kaže v vseprisotni nevrozi, sovraštvu in kriminalu, ki že dolgo pustošijo po državi. Politični proces v Združenih državah je vse bolj skorumpiran in podrejen interesom dobička, medtem ko je državni dolg praktično neodplačljiv, zato je v prihodnjih letih neizbežen izbruh zadnje faze finančnih pretresov. Obeti so skrajno mračni za narod, ki še vedno vzgaja svoje državljane s ponosnim prepričanjem, da imajo pravico do ekstravagantnega osebnega bogastva in materialnega udobja – ne glede na ceno, ki jo to prinaša v obliki okoljskega opustošenja ali izkoriščanja revnejših držav. Ker je možnost neskončnega ohranjanja ameriškega načina življenja postala popolna absurdnost, se številni državljani po vsej državi z občutkom globoke tesnobe sprašujejo: »Kje je upanje, ki so nam ga zaman obljubljali naši voditelji, in kakšna usoda nas pravzaprav čaka?«
Nobenega dvoma ni, da se morajo ljudje z voljo do dobrega po vsej Ameriki združiti in v enotnem duhu miroljubno nasprotovati vladni politiki, ki ima dobičke od vojn in brani interese korporacij, namesto da bi pomagala navadnim državljanom v času njihove največje stiske. Kdo bo, na primer, pomagal Detroitu, ki je bankrotiral? Bo to Pentagon ali CIA, ki si prisvajata tolikšen delež državnih prihodkov in virov? Amerika je postala podobna disfunkcionalni družini, v kateri so otroci zlorabljeni in zanemarjeni, dokler jih razmere ne prisilijo, da zapustijo dom in poskrbijo sami zase. Podobno se vlada v Washingtonu vede kot neodgovoren starš, ki ne zna ali noče skrbeti za vse svoje otroke – petdeset zveznih držav – med katerimi utegnejo mnoge, tako kot mesto Detroit, kmalu zdrsniti v krizo ob vse globljem gospodarskem razkroju. Mar ni neizogibno, da bodo številne izmed teh držav sčasoma popolnoma obrnile hrbet Washingtonu? Navsezadnje so Detroit ustvarili njegovi prebivalci, tako kot so New Orleans oblikovali njegovi – ne Washington.
*
Ljudske demonstracije, ki so se leta 2011 razširile po Združenih državah Amerike, so razkrile, koliko inteligentnih mladih ljudi ima dovolj ameriških sanj in vsega, kar te predstavljajo, četudi to občutijo le nezavedno. Ko so se ob mirnih protestih združili kot eno, je to v resnici izraz ljubezni, zrelosti in inteligence. Kajti v ljubezni prebiva svoboda v najglobljem pomenu besede; svoboda od starega, od nepravičnosti, od velike kraje in korupcije, ki že dolga leta zatemnjujeta globljo veličino Amerike. Tisti, ki demonstrirajo na ulicah in zagovarjajo pravi pomen svobode, demokracije in pravičnosti, so tisti, na katere bi morali biti Američani iskreno ponosni; namesto da se oklepajo lažnega ponosa s tako imenovanim ameriškim načinom življenja.
Številni protestniki gibanja Okupirajmo so z zdravim razumom zaznali, kako so ameriške sanje zavedle in razklale celoten narod ter Ameriki prinesle vulgaren sloves na svetovnem prizorišču. Oni so pravi junaki naroda – tisti, ki bi morali stati na vrhu Kipa svobode in simbolično prižgati baklo. To so ljudje, ki želijo živeti zrelo in odgovorno. Nočejo, da z njihovo svobodno voljo nenehno manipulirajo korporacije in sebični politiki. Oni so tisti, ki razkrivajo in obsojajo sile komercializacije, skrite za ameriškimi sanjami, sile, ki poskušajo našo pozornost preusmeriti tako, da nam narekujejo, kaj naj mislimo in kaj naj storimo – namesto da bi nam dovolile svobodno, iskreno in nenavezano živeti v sedanjem trenutku. Seveda pa so med Američani tudi številni takšni, ki še vedno močno verjamejo v ameriške sanje – z napačno usmerjenim občutkom ponosa – in so zato na šotore v parku Zuccotti gledali z zmedenostjo, nerazumevanjem, celo s prepričanjem, da protestniki izdajajo ameriški način življenja. Toda bliža se ura, ko si bodo morali vsi prebivalci Amerike postaviti temeljno vprašanje: kakšen je smisel tega načina življenja in kam nas sploh vodi?
Vlada in policija morda verjameta, da sta šotore odstranili z javnih površin, vendar se ne zavedata, da ne moreta odstraniti vseh šotorov, ki še vedno stojijo v srcih ameriške mladine. Politiki se hudo motijo, če mislijo, da se ti šotori ne bodo vrnili, saj se že zdaj tiho in postopoma množijo, iz srca v srce. Morda se zdi, kot da se trenutno ne dogaja nič posebnega, a slutiti je, da prej ali slej ne bo več le en sam tabor šotorov v mestnem parku, temveč cel narod šotorov, ki se bodo znova in znova pojavljali ter množili.
Morda prihaja ura, ko se bo morala tudi policija vprašati, kaj v resnici pomeni pravičnost in kakšen je pravi smisel zakona in reda. Morda bi bilo treba v okviru ministrstva za pravosodje ustanoviti posebno telo, ki bi preučevalo politične vzroke družbenih nemirov in nato jasno sporočilo vladi, naj s svojimi škodljivimi politikami in napačnimi prioritetami preneha povzročati nemire. Kajti če je prav vlada tista, ki ustvarja nered in nepravičnost, kako lahko nato poziva policijo, naj vzpostavi red in zastopa pravičnost? Ali to sploh ima smisel, ko pa so številni ljudje na ulicah sočutni in razsodni ter iz ljubezni zapuščajo svoje domove, da bi se zavzeli za pravičnost v njenem pravem pomenu? Naj torej policija še naprej zapira in ustrahuje svoje sodržavljane, ki pogumno marširajo z voljo do dobrega in mirom v srcu? Ali pa bi morala svojo pozornost končno usmeriti k vladi in reči: »Dovolj je! Smo ljudje, ne stroji in ne bomo več ubogali vaših pokvarjenih ukazov, naj se obrnemo proti lastnemu ljudstvu!«
Za zdaj so prevladujoči zakoni komercializacije odpihnili šotore in proteste z naših mestnih ulic in trgov. A če se iskreno zazremo vase, lahko začutimo, da je v naši zavesti začel vibrirati planetarni šotor. Zgradimo ga skupaj – v duhu sodelovanja in enotnosti – tako da bomo, ko bomo nekoč pogledali v njegovo kupolo, v njej uzrli odsev vseh obrazov človeštva z vseh koncev sveta. Na vas, mladina Amerike, je, da nam pokažete pot: organizirajte neprekinjene demonstracije v vseh zveznih državah – vse dokler se val nenasilnega protesta, ki bo preplavil vašo državo, ne razširi po vsem planetu.
Vse skupine, ki si prizadevajo za pravično in trajnostno družbo, utemeljeno na pravilnih medsebojnih odnosih, bi se morale čim prej povezati ob zavedanju, da bo za oblikovanje skupne vizije sprememb potreben čas. Naj vaše drže ne omajejo strokovnjaki v oblekah in kravatah, ki na televiziji razpravljajo o vaših pohodih in sedečih protestih ter trdijo, da nimate vodstva ali jasnih zahtev. Večina teh samozadovoljnih kritikov nima niti najmanjšega pojma, kaj se danes dogaja v srcih in zavesti ameriške mladine. Povsem naravno je, da tako vključujoč poziv k pravičnosti in svobodi sprva še ne more biti jasno strukturiran, saj so sile komercializacije kot mogočen magnet, ki nas nenehno obvladuje in vleče v različne smeri. Zato ne skrbite preveč, kako svoj poziv oblikovati v formalne zahteve po novih politikah in institucionalnih spremembah. Namesto tega vztrajajte – neutrudno in ustvarjalno – s svojimi kreativnimi demonstracijami ter poskušajte s tem navdihniti ves svet, da se vam pridruži.
S poenotenjem naših prizadevanj lahko hitro spoznamo, da je načelo medsebojne delitve ključno izhodišče za izražanja ljubezni v družbi. Ena najdragocenejših, a pogosto spregledanih lastnosti tega načela je prav ta, da povezuje ljudi v svobodi in radosti. To se je na čudovit (čeprav kratkotrajen) način uresničilo v spontanih protestnih gibanjih zadnjih let, ki so vzniknila v številnih mestih po svetu. Te množične politične demonstracije so s svojo povezanostjo in radostnim praznovanjem izrazito nasprotovale vsem »izmom« preteklosti ter razdiralnemu strupu komercializacije. V primerjavi s številnimi nasilnimi revolucijami moderne zgodovine lahko začutimo, da se je rodilo nekaj resnično novega. Ta novi dejavnik je množično prebujenje srca – preprosto dovoljenje, da srce spregovori in se svobodno izrazi v enotni skupinski formaciji.
Če izpraznimo svoj um vseh intelektualnih vsebin in na svet pogledamo skozi zaznavo srca, ne bomo uzrli nepravičnosti, temveč predvsem pomanjkanje ljubezni. Prav neizražena ljubezen v telesu politike je tisto, kar poraja nepravičnost na vseh ravneh. In prav zato ima načelo medsebojne delitve tako nepredstavljivo moč. Ameriška mladina mora vedeti, da svoboda nikoli ni – in nikoli ne bo – obstajala brez ljubezni in medsebojne delitve. Danes živimo v tako zapletenih in skomercializiranih družbah, da je celo ljubezen postala ranjena, otožna in izpraznjena beseda. Pa vendar, naše skupno bivanje bi lahko bilo polno radosti in ustvarjalnosti, če bi le svetovne vire pravičneje delili med vse ljudi.
Zato si je nujno vzeti čas za razmislek o pomenu medsebojne delitve tako v kontekstu politične ekonomije kot našega vsakdanjega življenja. Kajti prav medsebojna delitev je naše najzvestejše vodilo k izražanju zdravega, trajnostnega in pravičnega načina življenja. Ne govorimo o socializmu, komunizmu ali katerem koli drugem političnem »izmu«, temveč o univerzalnem načelu, ki – če ga vlade vključijo v svoje družbene in ekonomske politike – lahko končno začne zdraviti naše bolne družbe in reševati številne težave sodobnega sveta.
Zakaj pravzaprav demonstriramo, če ne zaradi ljubezni in veselja, ki sta nam bila odvzeta? Zakaj demonstriramo, če ne zaradi skrajne revščine in pretiranega bogastva, ki sta nas v svetu obilja ločila drug od drugega? Zakaj demonstriramo, če ne zaradi ideologij in »izmov«, ki se nam nenehno vsiljujejo v tako polarizirani in demoralizirani družbi, kjer je vsak dan enak prejšnjemu – brez duše in z občutkom tesnobe? Protesti gibanja Okupirajmo gotovo niso vzniknili le zato, da bi preoblikovali politiko in reformirali ekonomijo, temveč tudi zato, da bi si povrnili veselje do življenja in duhovno znova naselili svoja srca. Ali se bojujemo zgolj zaradi otrok in prihodnjih generacij ali pa tudi zato, ker hrepenimo po nečem boljšem zase? Mar si tudi mi ne želimo živeti vsak dan znova, na svež in živ način, z občutkom povezanosti in namena brez nenehnega stresa in hlastanja za denarjem, ki zatirata to, kar v resnici smo?
Tudi s povsem praktičnega vidika je strateško smiselno, da se poenotimo v pozivu vladam k uresničevanju načela medsebojne delitve, namesto da bi se zapletali v neskončen boj proti kapitalizmu ali sistemu. Mladi bi morali vedeti, da z zavzemanjem stališča antikapitalizma takoj pademo v zanko komercializacije – naravnost v volčje žrelo. Sistem si namreč želi, da prevzamemo miselnost »anti« in različnih »izmov«, saj je kapitalizem izjemno prebrisan in prefinjen »izem«, ki se nenasitno hrani z našim nasprotovanjem in antagonizmom. Čeprav imamo vso pravico izraziti svojo jezo in se upreti sistemskim vzrokom nepravičnosti, je boj proti sistemu zaman, če so sile, ki ga varujejo, tako močne in hkrati navidezno delujejo znotraj zakona. V trenutku, ko se tem silam zoperstavimo, nas bodo brez odlašanja zlomile, ponižale in nas spretno potisnile v nasilje. To nasilje pa bo rodilo novo nasilje – prav tisto, kar sistem potrebuje, da se lahko brani in ohranja.
Zato moramo biti zelo pozorni, da ne pademo v to past – niti pomisliti ne smemo, da bi bili »proti« ali »anti« korporativiziranemu sistemu kot takemu. Namesto tega moramo delovati z inteligenco srca, kajti to je edini prostor, kamor sile komercializacije ne morejo prodreti. Tisto, kar nas povezuje, ni ideja, temveč srce, kajti v modrosti enega človeškega srca je zajeta modrost vsega človeštva. Revolucija, ki jo sproži ideologija, skoraj neizogibno vodi v nove družbene razdore in nasilje. Nasprotno pa revolucija, ki izhaja iz angažiranosti srca, naravno vodi v zdravo pamet, povezanost, medsebojno delitev in vseobsegajočo ljubezen. Morda pa se bo – če se milijoni ljudi združijo v pozivu k medsebojni delitvi kot poti do pravičnosti – tudi politika, morda celo policija, na koncu pridružila našemu gibanju?
Zato se vztrajno zbirajmo na ulicah in modro izražajmo hrepenenje svojih src onkraj vseh »izmov« in napačne vzgoje, ki smo je bili deležni v preteklosti. Ne zahtevajmo od vlade, naj preoblikuje sebe in gospodarstvo v imenu socializma, kapitalizma ali kateregakoli drugega »izma«, temveč v imenu tega, kar v resnici smo – v imenu nas, ljudi, rojenih z enako pravico, da rastemo v dostojanstvu, svobodi in miru. To je premik v zavesti, ki je nujno potreben za preobrazbo Amerike in sveta – in ki se lahko zgodi le v odsotnosti vsakršne misli na ideologijo ali osebne koristi.
Vemo, da se družbene težave iz dneva v dan poglabljajo in da ni več mogoče živeti tako, kot smo živeli nekoč. Utrujeni smo od sebičnih in materialističnih vzorcev; ne želimo se vrniti v tisto minulo obdobje, obenem si tega niti ne moremo več privoščiti. Zato zahtevajmo pravično delitev virov in se ne pustimo zmesti, če nas politiki označijo za naivne. Vemo namreč, da klic k medsebojni delitvi prihaja iz srca, kadar je prežeto z zdravo pametjo in razumom. Zavrnimo slepo prilagajanje škodljivi igri komercializacije in se skupaj zavzemimo za nov način življenja, za nov svet in novo ureditev.
Hkrati se zavedajmo, da nekaj takega, kot je ameriška pravičnost, ne obstaja; obstaja le pravičnost v svojih univerzalnih razsežnostih. Tudi pojem svobode ne pripada zgolj Ameriki in je ne predstavlja; svoboda predstavlja življenje samo, kjer koli že smo, in pripada ljubezni sami. Tako je bilo od nekdaj in tako bo tudi v prihodnje. Naše zahteve zato ne bi smele biti omejene na ameriške nacionalne interese, kar je bila ena ključnih napak gibanja Okupirajmo v njegovi prvotni obliki. Zakaj ne bi zagovarjali tudi vizije medsebojne delitve, svobode in pravičnosti za naše brate in sestre po vsem svetu? Zakaj pravimo, da predstavljamo 99 % prebivalcev Amerike, namesto da bi rekli, da predstavljamo 99 % vseh sedmih milijard ljudi na svetu? Predolgo smo se osredotočali zgolj na lastne nacionalne zadeve, zdaj je čas, da odpremo srce potrebam vsega človeštva. Čas je, da se v duhu miroljubnih protestov dostojanstveno postavimo v javni prostor in s sočutjem ter ljubeznijo do drugih razširimo svojo zavest na raven celotnega planeta.
Težave, s katerimi se srečuje Amerika, se očitno pojavljajo tudi drugod po svetu, kar odseva v do zdaj nevidenem številu množičnih protestov, ki se pojavljajo skoraj povsod. Če bodo naše skupne zahteve izhajale iz resnično mednarodne perspektive pravičnosti in enakosti, nas bo to dodatno opogumilo, ko bomo videli, da tudi druge skupine v mestih po svetu ravnajo enako. Skupaj si bomo dajali zagon za nadaljnje, neprekinjeno sodelovanje na demonstracijah in s tem pridobivali vse večjo podporo. Tako lahko ameriška mladina navdihne ves svet, da se ji pridruži, in tako lahko poziv k medsebojni delitvi hitro preraste v globalno gibanje: z zavzemanjem ne le za 300 milijonov ljudi v Ameriki, temveč za več kot sedem milijard ljudi, s katerimi si delimo skupni dom – planet Zemljo.
Ob tem razumevanju bi morali za svoje geslo sprejeti tudi 25. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, saj bo naravno oblikoval strukturo naših nacionalnih vstaj in osvetlil pot tudi demonstracijam v drugih državah. Ta častitljivi člen namreč pravi: »Vsakdo ima pravico do življenjske ravni, ki njemu in njegovi družini omogoča zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, bivališčem, zdravstveno oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami ter pravico do varnosti v primeru brezposelnosti, bolezni, invalidnosti, vdovstva, starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja sredstev za preživljanje zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.« Nikjer na svetu te temeljne pravice niso zagotovljene vsem – in to iz očitnih razlogov, ki smo jih že prepoznali: zaradi zakonodaje, ki ščiti interese elit in komercializacije, ter zaradi politike mednarodne konkurence, ki v praksi zanika temeljno vizijo, na kateri so bili osnovani Združeni narodi. Prikriti manevri ameriške zunanje politike – skupaj s sebičnimi geopolitičnimi strategijami vseh velikih sil – pomenijo tiho, a sistematično zanikanje 25. člena za milijone ljudi po svetu. Ameriška vlada kljub temu še naprej brez sramu razglaša, da se zavzema za svetovno pravičnost in človekove pravice, medtem ko vsak dan po nepotrebnem zaradi lakote in bolezni, povezanih z revščino, umre 40.000 ljudi.[3] Ali nas imajo za norce? Ali bomo še naprej molčali, medtem ko se ta vsakodnevni pokol nadaljuje?
Če se poistovetimo s skupnim dobrim vsega človeštva, je povsem naravno, da 25. člen podpremo kot slogan, ki predstavlja srca in misli vseh ljudi po svetu. Vsi si želimo miru, vsi hrepenimo po pravičnosti, vsi si prizadevamo za čisto in varno okolje. A še preden zahtevamo mir in pravičnost zase, zahtevajmo nepreklicni konec bogokletne realnosti lakote in revščine v svetu, polnem obilja. Ne gre le za vprašanje morale in pravičnosti, temveč tudi vprašanje preudarne strategije in zdrave pameti. Proti kapitalizmu in sistemu se bojujemo že stoletja, pa vendar se razmere za večino revnih in izključenih še naprej slabšajo. Zato nimamo česa izgubiti, če spremenimo svoj pristop in poenotimo poziv k 25. členu kot univerzalni usmeritvi za preobrazbo družbe.
Ne smemo podcenjevati spodbudnega učinka, ki ga bo takšno delovanje imelo na naše družbe in na kolektivno zavest. Nikoli do zdaj nismo bili priča množicam ljudi na ulicah, ki bi z neomajnimi svetovnimi akcijami solidarnosti in množične volje do dobrega zahtevali odpravo skrajne revščine. Si lahko zamislimo, kaj bi se zgodilo, če bi se ameriški aktivisti na tak način zavzeli za nacionalne in mednarodne ekonomske politike, utemeljene na načelu medsebojne delitve? Lahko smo prepričani, da bi bil New York poln šotorov in neprekinjenega protestnega dogajanja, saj bi se temu rastočemu množičnemu gibanju pridružili tudi revni in ga še okrepili. In kar je še pomembneje: milijarde ljudi po drugih celinah, od Afrike in Azije do Južne Amerike, bi prisluhnile temu pozivu. Kajti takrat ne bi govorili le o Ameriki, temveč tudi o njihovih življenjih.
Zato naj bo to naš jasen in odmeven poziv: ne sprožajmo revolucije »proti« pokvarjenemu sistemu, v katerem živimo, saj bomo s tem verjetno dosegli bore malo; naši glasovi se bodo izgubili v neskončnem boju ideologij in »izmov«. Sistem bo obstal, v eni ali drugi obliki, zato ga moramo preoblikovati drugače: s celovito in vključujočo zahtevo po tistem, kar je najbolj nujno in bistveno – po takojšnjem uresničevanju osnovnih družbenoekonomskih pravic za vsakega moškega, žensko in otroka.
Samo zamislite si, kako enostavno bi bilo to doseči, če bi naše vlade, pod silovitim pritiskom javnosti, popolnoma preusmerile svoje prednostne naloge in začele iskreno sodelovati z drugimi državami pri pravični delitvi svetovnih virov. Zgodovina nam znova in znova dokazuje, da lahko že peščica ljudi povzroči neverjetne spremembe, če se znajde na pravem mestu, ob pravem času in z idejo, katere čas je napočil. In zdaj je napočil čas, da znova vdihnemo življenje Kipu svobode, ki razsvetljuje svet, vse dokler ne spusti svoje bakle v znak protesta in ne dvigne velikanskega transparenta z napisom: »25. člen: resnične ameriške sanje!«.
VSTANI, AMERIKA, VSTANI!
Pogrešam tiste šotore in tiste protestnike, ki so moje upanje dvignili proti svetlobi.
Kje ste, ljudje?
Še vedno čutim vašo bolečino in vaša hrepenenja.
Še vedno slišim vaše glasove v vročini noči.
Pogrešam vaše obraze, vašo radost, vaš klic po novem življenju. Pogrešam vas vse.
Kje ste, ljudje?
Kajti vi ste upanje vsega sveta – če bi le vedeli.
Končne opombe
[1] Prim. Mohammed Sofiane Mesbahi, The Commons of Humanity (Skupne dobrine človeštva), Share The World’s Resources, 2017.
[2] Primer Ukrajine je bil v času pisanja te knjige leta 2014 posebej relevanten zaradi krize v regiji, ki je privedla do množičnih protestov in nasilne odstavitve takratnega predsednika Viktorja Janukoviča. S političnim konfliktom so manipulirale Združene države Amerike in druge evropske sile, ki so že dolgo gojile interes za podporo prozahodni vladi v Ukrajini. Omemba Detroita v Združenih državah je bila prav tako pomembna, saj je mesto v istem obdobju razglasilo največji občinski stečaj v zgodovini ZDA. Detroit je bil tedaj znan po izrazitem gospodarskem in demografskem zatonu, hudem urbanem propadanju ter razširjeni revščini – sorazmerno najvišji med vsemi 71 večjimi ameriškimi mesti.
[3] Ta številka se morda zdi pretirano visoka, vendar najverjetneje podcenjuje dejansko število ljudi, ki vsak dan po nepotrebnem umrejo zaradi skrajne revščine in neustrezne socialne zaščite. Izračun temelji na »ocenah bremena bolezni in umrljivosti« Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) iz leta 2012. V analizi so bile upoštevane le nalezljive bolezni, bolezni mater, obporodne bolezni ter bolezni, povezane s prehrano – vzroki, ki jih SZO uvršča v t. i. »skupino I«. Kar 96 odstotkov vseh smrti zaradi teh vzrokov se zgodi v državah z nizkimi in srednjimi dohodki in so v veliki meri preprečljive. Pravi obseg življenjsko ogrožajočega pomanjkanja po svetu, ki ga osrednji mediji večinoma prezrejo, pa se bo zaradi pandemije koronavirusa, ki se je začela v začetku leta 2020, verjetno še močno povečal. Ko gre ta knjiga v tisk, Združeni narodi že ocenjujejo, da je dodatnih 130 milijonov ljudi v državah, zaznamovanih s konflikti, potisnjenih na rob lakote.
Mohammed Sofiane Mesbahi je ustanovitelj STWR.
Uredniška pomoč: Adam Parsons
Prevod v slovenščino: Rok Kralj
Avtor fotografije: Shutterstock, copyright Misti Hymas
