Smo sredi globalnih podnebnih izrednih razmer. Za preprečitev katastrofe so potrebne korenite in nujne spremembe, vendar še vedno ne ukrepamo v skladu z znanstvenimi dognanji. Kaj nas torej zadržuje pri hitrem prehodu na čisto energijo in sprejemanju pravičnejših ter preprostejših načinov življenja?
Vsebina:
Urednikov predgovor
I. del: Pravičen prehod s »pravičnimi deleži«
II. del: Notranji in zunanji CO2
III. del: Demonstracija ljubezni v delovanju
Reference
O avtorju
Tiskana različica publikacije je na voljo v mehki in trdi vezavi ter kot e-knjiga pri založbi Troubadour books in pri drugih prodajalcih po vsem svetu, prav tako pa tudi neposredno v spletni trgovini organizacije STWR. Knjiga je prevedena v japonščino in nemščino.
Urednikov predgovor
Pričujoči intervju z Mohamedom Sofianom Mesbahijem je bil opravljen med podnebno konferenco v Parizu decembra 2015, ko je bil dosežen prvi resnično univerzalni dogovor za boj proti podnebnim spremembam. Štiri leta pozneje so stališča, predstavljena v tem daljšem pogovoru, ki je zdaj na voljo tudi v knjižni obliki za širšo javnost, v mnogih pogledih aktualnejša kot kdaj koli prej.
Zaveze Pariškega sporazuma bodo sicer začele veljati šele po letu 2020, javna ozaveščenost o podnebni krizi pa se je medtem močno povečala. Hkrati se je množični aktivizem nenadoma znašel na naslovnicah osrednjih medijev, presenetljivo pod vodstvom mladih, ki so začeli šolske stavke. Pomembno je poudariti, da je Mesbahi v tem intervjuju predvidel potrebo po takšnih ljudskih mobilizacijah ter pozval običajne državljane, naj s stalnimi in množičnimi protesti pritiskajo na vlade, da se v odziv na globalne izredne razmere preusmerijo v brezogljično ekonomijo.
Toda zastoj v podnebnih pogajanjih ZN se od leta 2015 ni bistveno spremenil. Skupine civilne družbe še naprej zagovarjajo načelo pravičnosti kot »ključ do podnebnih ambicij«, medtem ko bogatejše države še vedno manevrirajo, da bi se izognile svojemu pravičnemu deležu globalnih ukrepov. Velike korporacije, ki onesnažujejo okolje, še naprej ovirajo napredek pogajanj, svet pa ostaja izrazito odvisen od fosilnih goriv brez znakov, da bi se ta odvisnost v prihodnjih letih zmanjšala. Vse to nasprotuje znanstvenemu soglasju, da je treba svetovne emisije v naslednjem desetletju zmanjšati za polovico, da bi temperaturo ohranili znotraj varne meje 1,5 °C. Zato ostajamo na poti proti katastrofalnemu dvigu temperature za 3 °C do konca stoletja.
Čeprav so ta temeljna vprašanja obravnavana v prvem delu, je pomembno poudariti, da resnični pomen knjige presega uvodno razpravo o politiki. Pravzaprav je trajalo več let, da smo Mesbahija prepričali v intervju o širšem stališču STWR do mednarodne podnebne politike. To je bilo v veliki meri posledica njegovega dolgotrajnega odpora do intervjujev nasploh, pa tudi zato, ker meni, da je duhovna protiutež našemu razumevanju širše okoljske krize – pozneje opisane kot »notranji CO2« – veliko pomembnejša. Bralec je zato spodbujen, da se poda na povsem drugačno pot raziskovanja, ki lahko vodi v poglobljeno razumevanje razlogov, zakaj naše sodobne družbe še niso prešle na pravičnejše in trajnostne načine življenja.
Ta obsežen dialog pomeni uvod v Mesbahijevo pionirsko vizijo množičnega državljanskega angažiranja za skupni cilj delitve svetovnih virov. Tematike, ki se odpirajo v knjigi, so osnova za nadaljnja dela, objavljena v okviru obširne serije z naslovom Studies on the Principle of Sharing (Študije o načelu medsebojne delitve). Več informacij o tej seriji najdete na spletni strani sharing.org.
London, Združeno kraljestvo, september 2019
I del: Pravičen prehod s
»pravičnimi deleži«
Kakšna je vaša osnovna ocena Pariškega sporazuma? Ali je upravičeno govoriti o »velikem koraku za človeštvo« in »največjem svetovnem diplomatskem uspehu«?
Glede na to, da je bila mednarodna pogodba o podnebnih spremembah končno sklenjena, potem ko pred šestimi leti v Københavnu ni uspelo doseči splošnega soglasja, so bili navdušujoči naslovi v medijih do neke mere upravičeni. Novo besedilo, ki se osredotoča na cilj ohranitve globalnih temperatur največ 1,5 °C nad predindustrijsko ravnjo, je tudi dokaz več kot dvajsetletnih prizadevanj podnebnih zagovornikov in temeljitih znanstvenih raziskav. Po 21 letih zastojev in pogosto spornih pogajanj se zdi, da se le malokdo ne bi strinjal, da gre za presenetljivo ambiciozen cilj, ki je presenetil celo znanstveno skupnost.
Pogovori so bili uspešni tudi zato, ker so bili cilji določeni na podlagi nameravanih nacionalno določenih prispevkov (Intended Nationally Determined Contributions – INDC) posameznih držav. Ti predstavljajo prve načrte za zmanjšanje emisij v okviru Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (UN Climate Change Convention – UNFCCC), ki veljajo tako za razvite kot tudi za države v razvoju in so uradna osnova za globalni okvir po letu 2020. Po najbolj optimistični oceni dejstvo, da imamo zdaj dolgoročni cilj doseči neto ničelne emisije toplogrednih plinov do druge polovice stoletja, vsaj vzpostavlja časovni okvir za ukrepanje, čeprav civilna družba izraža resne pomisleke glede uvajanja tehnologij z negativnimi emisijami. Dejstvo, da so države v razvoju, vključno s Kitajsko in Indijo, prevzele najambicioznejše zaveze, pa kaže na spremembe v geopolitiki globalnega vodstva, saj je jug pripravljen okrepiti prizadevanja za zmanjšanje emisij kljub pomanjkljivi pripravljenosti severa, da »prevzame vodilno vlogo«.
Ali nas bo pogodba resnično približala pravičnemu in trajnostnemu svetovnemu redu, je drugo vprašanje. Kljub ambicioznemu cilju omejitve globalnega segrevanja na 1,5 °C ni jasnega načrta, kako v kratkem času doseči potrebno zmanjšanje emisij. Različne študije kažejo, da bomo tudi ob doseženih trenutnih ciljih INDC do leta 2030 še vedno na poti k planetu, toplejšemu za 3 do 4 °C, kar nas bo pripeljalo do izjemno nevarnih prelomnih točk. Uvodno besedilo pogodbe to priznava, saj navaja, da bodo potrebna bistveno večja prizadevanja za zmanjšanje emisij, če želimo zmanjšati veliko vrzel med zavezami držav za blažitev podnebnih sprememb in skupnimi emisijami, ki so združljive celo s ciljem omejitve segrevanja na 2 °C. Nič ne preprečuje državam, da bi opustile svoje že tako nezadostne zaveze, kar nam glede na zgodovino multilateralnih pogajanj ZN ne daje veliko razlogov za optimizem.
Kot je bilo pričakovano, je edina zavezujoča obveznost sporazuma, da vsaka država redno predloži posodobljene cilje glede napredka. Čeprav gre za pravno zavezujoč dokument mednarodnega prava v okviru Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC), bogate države nimajo več pravne odgovornosti zagotavljati finančne podpore revnim državam pri prilagajanju na podnebne spremembe, kaj šele pravno zavezujočih ciljev za pomembno zmanjšanje emisij ogljika. V resnici je zato žalosten odsev današnjega časa, da je bil Pariški sporazum razglašen za »ambicioznega« in »politično zgodovinskega«. V tem smislu lahko opazimo tudi presenetljivo vzporednico s cilji trajnostnega razvoja, sprejetimi septembra 2015, ki poleg drugih ambicioznih okoljskih ciljev obljubljajo »odpravo revščine povsod po svetu« do leta 2030, vendar brez kakršnih koli sankcijskih mehanizmov ali verodostojnih načinov za uresničitev teh ciljev.
Z vidika organizacije Share The World’s Resources je zanimivo opaziti, da je koncept »pravičnih deležev« postal poziv k ukrepanju v razpravah o podnebnih spremembah. Kako po vašem mnenju načelo medsebojne delitve vpliva na Pariški sporazum in na pogajanja na konferencah pogodbenic (COP) na splošno?
Ideja medsebojne delitve danes vse bolj postaja osrednja tema na številnih področjih političnega razmišljanja in aktivizma, še posebej pa v prizadevanjih civilne družbe za reševanje podnebnih sprememb. To je razumljivo in pričakovano, saj sta načeli pravičnosti in enakosti priznani tudi v Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja. Pričakuje se, da bodo države iz Priloge I prevzele vodilno vlogo pri zmanjševanju emisij, ob tem pa spoštovale pravice držav iz Priloge II do trajnostnega razvoja, kar vključuje pravico manj razvitih držav do finančne in tehnične podpore. V središču procesa Konferenc pogodbenic (COP) je že od vsega začetka vprašanje, kako pravično in enakovredno porazdeliti odgovornost za omejevanje svetovnih emisij ogljika v skladu z znanstveno sprejetimi mejami. Ključno načelo pravičnosti, ki temelji na skupnih, vendar različnih odgovornostih in zmožnostih (CBDR-RC), potrjuje, da so vse države odgovorne za reševanje globalnega segrevanja, vendar ne enako odgovorne. To načelo izpostavlja globoka moralna vprašanja, ki so že od začetka pogajanj leta 1992 povzročala številne spore in delitve.
To načelo pa je bilo v Pariškem sporazumu skoraj povsem opuščeno, kar pomeni velik korak nazaj. Glavne industrijske države so uspešno vodile kampanjo proti načelu pravičnosti, saj so se odločile, da bodo svoje cilje določale zgolj na nacionalni ravni v okviru nacionalno določenih prispevkov (INDC), ne da bi upoštevale obseg globalnih prizadevanj, potrebnih za dosego cilja 1,5 °C. S tem so dejansko izbrisale svojo zgodovinsko odgovornost in otežile učinkovito ukrepanje vseh držav v prihodnjih letih. Eden ključnih ciljev ZDA je bil oslabiti besedilo o »izgubi in škodi«, da ne bi bile odgovorne za obvezno odškodnino za posledice podnebnih sprememb v revnih državah.
Kar zadeva financiranje podnebnih ukrepov za pomoč državam v razvoju pri prilagajanju in blaženju podnebnih sprememb, je že dolgo jasno, da je cilj zbrati 100 milijard dolarjev na leto povsem nezadosten. Poleg tega pa je bil do zdaj zagotovljen le manjši del teh sredstev. Nova formulacija v besedilu, ki govori o »prostovoljnem« financiranju podnebnih ukrepov in o »delitvi odgovornosti med vse države«, dodatno preusmerja breme na revnejše države. Pričakuje se, da bodo iz javnih virov na voljo le omejena finančna sredstva, ob tem pa obstaja tveganje, da bodo ta sredstva preusmerjena iz obstoječih tokov pomoči. Večina prihodnjega financiranja bo morda odvisna od novih tržnih mehanizmov, kot so kompenzacije ogljika, kar prinaša tveganje za prekomerno zanašanje na zasebne naložbe. Možnost, da bi vlade mobilizirale dodatne vire prihodkov, ki bi se neposredno stekali v podnebne sklade ZN, na primer z davki na finančne transakcije ali progresivnim davkom na ogljik, je malo verjetna.
Mnoge izmed teh točk so opazovalci civilne družbe že podrobneje razložili, vendar je očitno, da izid konference pogodbenic COP21 nikakor ne odseva načel medsebojne delitve in pravičnosti v pravem pomenu. Zdi se, da so le aktivisti in zagovorniki v konferenčnih dvoranah sprejeli vizijo, kaj pomeni pravičnost pri reševanju podnebne krize z nujnimi kratkoročnimi ukrepi in s transformativnimi, sistemskimi spremembami. Zanimivo je, da se je razmišljanje civilne družbe o »pravičnem deležu« v zadnjih letih precej razvilo, saj temelji na globalnem proračunu za ogljik, ki upošteva zgodovinsko odgovornost in dodelitve emisij posameznim državam. Vendar pa so se vlade severnih držav še bolj oddaljile od priznavanja potrebe po novi paradigmi za pravično delitev vse manjšega atmosferskega prostora, zato žal lahko zgolj sanjamo o možnosti vključitve ambicioznega ogljičnega proračuna v pravno zavezujočo podnebno pogodbo.
Ali lahko podrobneje pojasnite pomen ogljičnega proračuna pri oblikovanju pravične rešitve za preprečevanje nevarno visokih ravni globalnega segrevanja?
Kljub trenutnim neuspehom multilateralizma in pomanjkljivostim pogajanj v okviru UNFCCC menim, da ostaja bistveno, da aktivistične skupine in napredni analitiki še naprej podpirajo vizijo pravičnega podnebnega dogovora, skladno z najnovejšimi znanstvenimi spoznanji. Pri tej viziji ima osrednjo vlogo vprašanje globalnega ogljičnega proračuna, saj kaže, koliko ogljika lahko še izpustimo v ozračje, ne da bi presegli mednarodno dogovorjene zgornje meje globalnega segrevanja. Če bi preostali proračun razdelili pravično in enakopravno, bi se odprla številna pereča vprašanja o tem, kako porazdeliti preostali atmosferski prostor med države sveta, zlasti glede na različne stopnje razvoja med svetovnim severom in jugom.
O pristopu k ogljičnemu proračunu se že vrsto let razpravlja med nevladnimi organizacijami in akademiki. Po objavi petega poročila Medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPCC), ki je ocenilo ogljični proračun za različne temperaturne omejitve na podlagi podatkov do leta 2011, pa se je ta koncept dobro uveljavil tudi v znanosti. Združeni narodi ocenjujejo, da lahko v ozračje izpustimo približno 1 bilijon ton ogljika, če želimo ohraniti razumno verjetnost ostati znotraj meje segrevanja za 2 °C, vendar se ta vrednost zniža na približno 800 milijard ton ob upoštevanju dodatnih dejavnikov segrevanja in vpliva drugih toplogrednih plinov. IPCC je izračunal, da smo od začetka industrijske revolucije zaradi človekovih dejavnosti porabili že več kot 500 milijard ton tega proračuna, kar pomeni, da je vsaj polovica že porabljena. Pri trenutni stopnji emisij naj bi preostali ogljični proračun izčrpali v naslednjih dveh do treh desetletjih.
Različne študije pa so te ocene posodobile in izračunale, da nam preostane bistveno manj časa za ohranitev temperature pod mejo 1,5 °C. V splošni znanstveni in nevladni skupnosti velja prepričanje, da meja 2 °C ni dovolj varen prag za preprečitev »nevarnih« podnebnih sprememb. Kljub temu je večina dozdajšnjih scenarijev osredotočena na meje 2 °C ali 3 °C, medtem ko so znanstveni podatki za varnejšo mejo 1,5 °C manj zanesljivi. Ob trenutnih ravneh emisij CO2 bi lahko preostalo manj kot pet let, preden presežemo ogljični proračun za 1,5 °C, kar nam zagotavlja le 66-odstotno verjetnost, da se izognemo tveganju prelomnih točk in resnim vplivom na prehransko ter človeško varnost. Pomembno je poudariti, da je 66–odstotna verjetnost, ki jo IPCC označuje kot »verjetno«, precej vprašljiva. Če bi uporabili raven tveganja, ki bi bila sprejemljiva na drugih področjih človeške dejavnosti, na primer 90 % ali več, potem nam dejansko ne bi ostal kakršenkoli ogljični proračun za ohranitev temperature pod 1,5 °C.
Treba je poudariti, da so ocene IPCC zaradi različnih predpostavk in uporabljenih metodologij izjemno zapletene, poleg tega pa obstaja veliko negotovosti glede povratnih procesov, ki lahko bodisi povečajo bodisi zmanjšajo segrevanje ozračja. Zaradi tega so potrebne različne verjetnosti, da bo temperatura ostala pod določenim pragom, vendar ni mogoče zagotoviti nobene izmed teh verjetnosti. Pogosto se objavljajo nove študije, ki kažejo, da so ocene IPCC morda preveč optimistične in da lahko dejansko precenjujemo skupni ogljični proračun za vse do 200 %.
Politične, ekonomske in družbene posledice so izjemne, ko razmišljamo o uporabi znanstveno opredeljene in mednarodno dogovorjene zgornje meje skupnih svetovnih emisij ter o tem, kako razdeliti preostali ogljični proračun med države ali prebivalstvo. Že uradni podatki Združenih narodov kažejo, da je omejitev emisij na 2 °C izjemen izziv. Za pravično porazdelitev prizadevanj za zmanjšanje emisij in finančno podporo pri doseganju teh ciljev bodo potrebne velike žrtve držav iz Priloge I, vnovična osredotočenost na ključne družbene in ekonomske potrebe držav v razvoju ter raven mednarodnega sodelovanja brez primere v zgodovini človeštva. Kot sem že omenil, pa se zdi, da še zdaleč ne priznavamo pravega obsega tega velikega civilizacijskega izziva. Političnim voditeljem v Parizu ni uspelo niti razpravljati o skupnem ogljičnem proračunu kot osnovi za določanje ciljev in delitev prizadevanj, medtem ko podjetjem, ki proizvajajo fosilna goriva, še vedno omogočajo vlaganje velikih sredstev v iskanje novih zalog, kar bo onemogočilo ohranitev temperature znotraj varnega proračuna.
Prosim, da podrobneje pojasnite, kako naj bi bila videti resnično pravična in ambiciozna raven mednarodnega sodelovanja med posameznimi državami. Katere posebne dosežke opažate v trenutnem razmišljanju civilne družbe o prenosu načel medsebojne delitve, pravičnosti in enakopravnosti v multilateralni podnebni režim?
To vprašanje, ki izvira iz razprav o »podnebnem dolgu« v aktivističnih krogih in je pridobilo pomen med vrhom v Københavnu leta 2009, zdaj vzbuja veliko pozornosti civilnodružbenih skupin. Gre za to, kako oblikovati ambiciozen podnebni režim, ki bi temeljil na »pravičnosti in najboljših razpoložljivih znanstvenih spoznanjih«. To načelo je že dolgo zapisano v Konvenciji ZN o podnebnih spremembah, potrdili so ga svetovni voditelji v Pariškem sporazumu, vendar še ni bilo preneseno v kvantitativen globalni okvir. Zato številne nevladne organizacije preučujejo, kako operacionalizirati temeljna načela pravičnosti iz konvencije, med katerimi sta ključna pojma zgodovinskih emisij in zgodovinske odgovornosti.
Ena izmed skupnih značilnosti različnih obravnavanih predlogov je skrb za ekonomsko pravičnost v vsakem pristopu k varstvu podnebja, kar poudarja potrebo po okviru za skupna prizadevanja, ki temelji na pravičnosti in varuje pravico držav globalnega juga do trajnostnega razvoja. Pogajanja na konferencah pogodbenic COP so pokazala, da to ni zgolj etična prednostna naloga, temveč tudi temelj geopolitičnega realizma in ključ do večjih okoljskih ambicij – na kar so prepričljivo opozorili številni opazovalci iz civilne družbe.
V zelo cenjenem okviru Pravic do razvoja ob upoštevanju toplogrednih plinov (Greenhouse Development Rights, GDR) je na primer pravica do trajnostnega razvoja opredeljena s t. i. »razvojnim pragom«. Ta prag predstavlja raven dohodka na prebivalca, ki se ne upošteva pri izračunih zmožnosti države za spopadanje s podnebnimi spremembami. Z drugimi besedami, zmogljivost države se določi kot vsota vseh individualnih dohodkov, pri čemer so dohodki pod razvojnim pragom izvzeti. Razvojni prag naj bi bil višji od uradne svetovne meje revščine, da bi se lahko ustrezno nanašal na vse prebivalce, tako severa kot juga, in v določeni meri odseval primeren življenjski standard. Prepričljiva utemeljitev je, da ljudem, ki ne dosegajo te ravni dohodka – torej tistim, ki še niso uresničili svoje pravice do razvoja – ne bi bilo treba nositi bremena podnebnega prehoda.
Za dodatno upoštevanje neenakih preteklih emisij med severom in jugom okvir GDR predlaga uporabo kazalnikov pravičnosti za izračun odgovornosti in skupne zmogljivosti vsake države. Zgodovinska odgovornost se na primer določa na podlagi kumulativnih emisij toplogrednih plinov na prebivalca za vsako državo, pri čemer se upošteva dogovorjeni začetni datum, kot sta leto 1850 ali 1990, prilagojen glede na razvojni prag. Tako je mogoče pravičen delež države v globalnih prizadevanjih za blažitev podnebnih sprememb opredeliti s kombinacijo njene odgovornosti in zmogljivosti, kar ustvari enoten kazalnik obveznosti. Resnični dinamični potencial takšnega indeksa je seveda odvisen od predhodne določitve preostalega ogljičnega proračuna, pri čemer bi morala biti osnova za pogajanja omejitev segrevanja na 1,5 °C.
Moja kratka razlaga metodologije GDR je precej površna in nepopolna, zato priporočam, da se za boljše razumevanje, kako uporaba kazalnikov pravičnosti omogoča merljiv in pravičen sistem za delitev globalnih prizadevanj med vse države, podrobneje seznanite z njihovo literaturo. Kljub temu menim, da je njihov ključni dosežek v tem, da so pokazali, kako pomembna je močna zavezanost sodelovanju med severom in jugom za vsak izvedljiv okvir za blažitev podnebnih sprememb. Države iz Priloge I nosijo sorazmerno večji delež globalne odgovornosti in zmogljivosti, zato svojega pravičnega deleža prizadevanj ne morejo izpolniti zgolj z domačimi ukrepi. Posledično so dolžne manj razvitim državam zagotoviti finančna sredstva, dostop do tehnologije in krepitev zmogljivosti, ki so potrebni, da lahko te države v skladu s svojimi strategijami trajnostnega razvoja v celoti izkoristijo svoj potencial za blažitev podnebnih sprememb.
V najnovejši različici okvira, ki temelji na pravičnosti in je bil pripravljen pred konferenco pogodbenic COP21, je civilna družba s pregledom nameravanih nacionalno določenih prispevkov (INDC) pokazala, kako daleč so obljubljeni ukrepi bogatejših držav od njihovih pravičnih deležev. Iz tega izhaja ključna potreba po bistveno okrepljeni podpori za izvajanje teh ukrepov. Na primer, INDC ZDA in EU predstavljajo le približno petino njunih pravičnih deležev. Pomembno je poudariti, da so tudi te ocene konservativne in pragmatične, saj temeljijo na poti blažitve podnebnih sprememb, ki vodi k omejitvi na 2 °C, in se nanašajo na povsem neustrezne INDC. Vodilne organizacije civilne družbe zato priporočajo uvedbo »mehanizma pospeševanja«, ki bi omogočil globlje in po možnosti pravno zavezujoče zaveze v prihodnosti.
Od držav v razvoju ne moremo pričakovati, da bodo sprejele zavezujoč okvir za blažitev podnebnih sprememb, če v njegovem središču ne bosta načeli pravičnosti in medsebojne delitve. Ključno je poudariti, da lahko izkoreninjenje revščine in človeški razvoj potekata vzporedno s prehodom na brezogljično energetsko oskrbo, po vzoru Marshallovega načrta in skladno z znanstvenimi dognanji. Iz trenutne brezizhodne situacije se ne bo mogoče izvleči, če severne države ne prevzamejo večjega dela bremena in se ne soočijo s svojimi obveznostmi – med drugim tudi z obsežnimi mednarodnimi prenosi tehnološke in finančne podpore revnejšim državam na jugu. Gre za novo vizijo mednarodnega sodelovanja, ki je v nekaterih pogledih podobna Brandtovemu poročilu iz leta 1980.[1] Skrajni čas je, da to poročilo posodobimo in prilagodimo realnosti sveta, ki hitro presega ekološke meje in v katerem je nujna globalna prerazporeditev virov za hkratno reševanje podnebne krize in krize revščine.
Brandtovo poročilo je predlagalo nekakšen Marshallov načrt za tretji svet, ki bi temeljil na globalnih spodbujevalnih ukrepih v keynesijanskem slogu, toda ali je mogoče preostali ogljični proračun razdeliti pravično in hkrati doseči cilj omejitve segrevanja na 1,5 °C ali celo 2 °C, ne da bi se svetovno gospodarstvo dolgoročno znatno skrčilo?
To je vprašanje, ki v splošnih političnih in akademskih krogih, kjer se le redko oporeka prednostni vlogi gospodarske rasti, ne uživa velike podpore. Strinjam se z osnovnimi ocenami številnih zelenih ekonomistov in okoljskih mislišč, kot sta Rimski klub in nekdanja Komisija za trajnostni razvoj Združenega kraljestva, da je nadaljnje povečevanje globalne gospodarske dejavnosti v nasprotju z našimi prizadevanji za preprečevanje nevarnih podnebnih sprememb in ohranjanje planetarnega ekosistema. Raziskovalni inštitut Tyndall Centre v Združenem kraljestvu je prav tako obravnaval to vprašanje z analizo ogljičnega proračuna ter prepričljivo poudaril potrebo po takojšnjih in načrtovanih strategijah »odrasti« – zmanjšanja porabe in krčenja gospodarstva v državah iz Priloge I.
Njihova analiza je vredna pozornosti, saj kaže, da bodo morale države iz Priloge I za izpolnitev cilja omejitve segrevanja na 2 °C drastično in takoj začeti razogljičevati svoja gospodarstva, brez nadaljnjega odlašanja, na primer do leta 2020, ko se začnejo izvajati zaveze INDC iz Pariškega sporazuma. Le tako bodo lahko države v razvoju dosegle vrh emisij do leta 2025 ter ob tem še minimalno rasle, hkrati pa začele intenziven prehod iz razvoja, ki temelji na fosilnih gorivih. V skladu s pristopom kumulativnega ogljičnega proračuna, ki ga Tyndall Centre zagovarja na podlagi načela pravičnosti, morajo bogate države v prihodnjih desetletjih letno zmanjševati emisije za 8–10 %, kar pa je precej nižja stopnja, kot je tista, ki je po mnenju večine ekonomistov združljiva z gospodarsko rastjo. V zgodovini namreč ni primera, ko bi državi uspelo zmanjšati emisije za 4 % letno brez občutnega gospodarskega upada. Britanski Odbor za podnebne spremembe v Sternovem poročilu tudi opozarja, da so bila letna zmanjšanja, večja od 1 %, v preteklosti pogosto povezana z gospodarsko recesijo ali pretresi.
Ugledni analitiki organizacije Tyndall Centre so zato prišli do zaključka, da je v ZDA, EU in drugih bogatih državah potrebno načrtovano obdobje varčevanja in hitre dekarbonizacije, da bi nadomestili nadaljnjo gospodarsko rast in povečanje emisij v revnejših državah. Čas za postopen, evolucijski prehod na nizkoogljično energetsko oskrbo, ki bi lahko trajal dve ali tri desetletja, da bi se v celoti uveljavil, je po njihovem mnenju že minil. Zato moramo zavestno stremeti k pravičnemu zmanjšanju porabe energije in virov ter namesto običajnega prizadevanja za gospodarsko rast sprejeti bolj neposredne redistributivne ekonomske strategije.
To nedvomno pomeni izziv za neuspešne predpostavke laissez-faire globalizacije in kaže potrebo po spremembi ekonomske paradigme ter po novi makroekonomski teoriji, ki bi presegla obsedenost z merjenjem bruto domačega proizvoda (BDP). Takšne ideje pogosto prihajajo iz radikalnih obrobnih javnih razprav. Omeniti velja tudi, da je analiza organizacije Tyndall Centre znova zelo konservativna v svojih predpostavkah, saj temelji na cilju omejitve segrevanja na 2 °C in ne na 1,5 °C ter upošteva le 50-odstotno verjetnost, kar je, kot sem že omenil, izredno malo. Če upoštevamo še rast emisij v nekaj letih po izdelavi teh scenarijev, bodo morale biti stopnje razogljičenja za bogate države bistveno višje od 10 % letno, morda celo med 15 % in 20 %. Posledice so, milo rečeno, streznjujoče.
Katere so nekatere širše posledice, če zaradi okoljskih omejitev nadaljnja svetovna gospodarska rast ni mogoča, ne glede na omejenost virov in druge ekološke meje? Če verjamete v oblikovanje sveta, v katerem ima vsakdo pravičen delež zemeljskih virov, ali to ne pomeni relativne konvergence življenjskega standarda med vsemi državami in znotraj njih?
Z vidika ekonomistov je eden glavnih zaključkov raziskav in analiz, o katerih smo razpravljali, ta, da je predpostavka večine oblikovalcev politik, da je mogoče ogljično intenzivnost dovolj zmanjšati za omogočanje nadaljnje rasti proizvodnje oziroma tako imenovane »zelene« oziroma »trajnostne« rasti, močno sporna. Prepričanje, da lahko dolgoročno ločimo emisije toplogrednih plinov od gospodarske rasti, nikakor ne temelji na dokazih, saj se je pokazalo, da je trajna in absolutna ločitev redka, če ne celo iluzorna. Številne študije opozarjajo na pojav povratnega učinka, pri katerem se povečanje učinkovitosti običajno spet vloži v večjo rast in potrošnjo, s čimer se domnevne koristi zmanjšanja emisij izničijo.
Če upoštevamo tudi dejstvo, da bogate države dejansko izvažajo svoje emisije in proizvodnjo v druge države, se slika popolnoma spremeni. Ko v celoti vključimo vse emisije, ki temeljijo na porabi, vključno z emisijami iz mednarodnega letalstva in pomorskega prometa, postane stopnja ločitve emisij od gospodarske rasti za večino držav skoraj zanemarljiva, zlasti v luči hitro zmanjšujočega se svetovnega ogljičnega proračuna. Vse to vodi do zelo spornega zaključka, vendar je po mojem mnenju očitno, da ne moremo nadaljevati s povečevanjem svetovnega gospodarstva iz leta v leto ali posploševati trenutne ravni blaginje, kot jo pričakujejo bogate industrijske države, in hkrati izpolnjevati zaveze glede ogljika, določene v Parizu. Ne glede na povečanje produktivnosti, ki jo prinašajo energetsko učinkovite tehnologije in obnovljivi viri, je absolutno zmanjšanje emisij na zahtevani ravni odvisno tudi od drastičnega zmanjšanja svetovne porabe energije. Posledično pa to zahteva, da vlade sprejmejo nove cilje makroekonomske politike, ki ne bodo več temeljili na nenehni rasti BDP.
Veliko teoretičnega in modelskega dela je bilo opravljenega na področju koncepta stabilne ekonomije, vendar je, kot poudarjate v vprašanju, ključno vprašanje, kako doseči in upravljati prehod k pravični globalni trajnosti. Ne gre le za to, kako pravično razdeliti svetovni ogljični proračun ali pravice do onesnaževanja ozračja, temveč tudi za veliko širša in zahtevnejša vprašanja o tem, kako uporabljati in deliti naravne vire. Kako lahko ustvarimo svet, v katerem ima vsakdo pravičen delež virov, medtem ko že zdaj presegamo več ključnih planetarnih meja, svetovno prebivalstvo pa hitro narašča? Analiza ekološkega odtisa je na tem področju prinesla zanimive ugotovitve in pokazala, da naše skupno povpraševanje po virih že za 50 odstotkov presega biokapaciteto planeta. Prav tako vemo, da si 20 odstotkov najbogatejših potrošnikov prisvaja večino svetovnih virov ter daleč največ prispeva k degradaciji okolja.
Ideal »pravičnega deleža zemlje« se morda zdi nekoliko utopičen, vendar razkriva neprijetno resnico: države z visokimi dohodki bodo morale zmanjšati svoj ekološki odtis na prebivalca za do 80 odstotkov, če želimo po vsem svetu doseči vsaj približen materialni življenjski standard, ki ne presega okoljskih omejitev. Trenutno je ta vizionarski koncept zbliževanja sveta predvsem v domeni idealističnih družboslovnih znanstvenikov, saj se svet še naprej močno razlikuje glede na večino kazalnikov bogastva in neenakosti.
Zdi se, da se kot mednarodna skupnost izogibamo soočenju z ogromnimi posledicami, ki bi jih prinesla pravična porazdelitev svetovnih virov v okvirih biofizikalnih omejitev, še posebej v luči naših nacionalnih sistemov upravljanja, ki nikoli niso bili zasnovani za reševanje čezmejnih vprašanj na temelju resničnega sodelovanja in medsebojne delitve. Jasno je, da tako podnebna kot širša ekološka kriza silita države k vnovičnemu premisleku o celotnem modelu vse bolj rastoče svetovne trgovine, ki temelji na neskončni gospodarski rasti in življenjskem slogu, ki je energetsko zahteven in usmerjen v potrošnjo. Ključno vprašanje pa ostaja, kako dejansko spodbuditi prostovoljni prehod k pravičnejšim, participativnim in ekološko odpornim družbam, ne glede na vse obstoječe razprave o politikah in orodjih, ki so potrebna za ta obsežni družbeni preobrat.
K temu vprašanju se bomo podrobneje vrnili kasneje. Za zdaj pa se vrnimo k pariškim podnebnim pogovorom: kakšne so po vašem mnenju glavne ovire za dosego pravičnega in ambicioznega multilateralnega režima, ki ste ga prej opisali?
Glavna ovira je verjetno očitna vsem, ki sodelujejo v gibanju za podnebno pravičnost: pogajanja na konferenci pogodbenic COP nadzirajo močni interesi, bogate vlade pa so pod vplivom lobijev za fosilna goriva in korporativnih elit. Pariški vrh se je decembra lani ponašal z rekordnim številom korporativnih sponzorjev, kar se je v konferenčnih dvoranah kazalo s poudarkom na tržnih in tehnoloških rešitvah, kot sta zajemanje in shranjevanje ogljika iz biomase. Zdi se, da so ogljični trgi spet v ospredju, kar kaže, da vlade še vedno verjamejo, da se lahko iz podnebne krize rešijo s trgovanjem, namesto da bi se kratkoročno zavezale k drastičnemu zmanjšanju emisij. Prave rešitve – kot so takojšnja odprava subvencij za fosilna goriva, prehod na raznolike agroekološke prehranske sisteme, relokalizacija gospodarstev in načrtovanje globalnega prehoda na 100-odstotno obnovljive vire energije – pa nikoli niso bile del dogovora.
Mislim, da je protislovje v jedru Pariškega sporazuma večini opazovalcev očitno. Čeprav Konvencija uporablja veliko lepih izrazov, kot so »veliko zmanjšanje svetovnih emisij« ali »trajnostni vzorci potrošnje in proizvodnje«, v resnici zanemarja sistemske politične in ekonomske vzroke okoljske krize. Medtem ko so se vlade pogajale o podnebnem sporazumu in se zavezale pospešiti zmanjšanje emisij svojih držav, so hkrati nadaljevale pogajanja o skrivnostnih in okoljsko škodljivih trgovinskih sporazumih, kot je Čezatlantsko partnerstvo za trgovino in naložbe (TTIP). Po dokumentih, ki so pricurljali v javnost, je Evropska unija na pariških pogovorih blokirala vse razprave o ukrepih, ki bi lahko omejili mednarodno trgovino. Prav tako so številni večstranski sporazumi, o katerih se pogajajo za zaprtimi vrati, usmerjeni v znatno povečanje uvoza in izvoza fosilnih goriv.
Jasno protislovje je tudi v tem, da se podnebni proces ZN osredotoča zgolj na povpraševanje po fosilnih gorivih, medtem ko proizvodnjo povsem zanemarja. Zato ni presenetljivo, da Pariški sporazum ni omenil ogromnih letnih izdatkov za subvencije za fosilna goriva, ki zdaj znašajo okoli 5 bilijonov dolarjev. Prav tako ne preseneča, da v končnem sporazumu ni niti omembe ohranjanja fosilnih goriv pod zemljo kljub obsežnim kampanjam in široki javni podpori za to vprašanje. Poleg tega je onesnaževanje, ki ga povzročata mednarodni ladijski in letalski promet, iz sporazuma popolnoma izvzeto, kar je težko razumljivo glede na predvideno rast emisij v teh sektorjih v prihodnjih desetletjih.
Za običajnega človeka z voljo do dobrega, ki poskuša razumeti zapletena podnebna pogajanja, je očitna ugotovitev ta, da ne moremo zaupati voditeljem držav, katerih program je pod vplivom sil komercializacije. Tako kot ne vemo, kaj se dogaja za zaprtimi vrati temačnih in skrivnostnih trgovinskih sporazumov, kot je TTIP, tudi nihče na ulici ne ve, o čem se v resnici razpravlja v korporativnem cirkusu podnebnih konferenc COP. Te vladne voditelje pogosto imenujem politični računovodje, saj takoj po vrnitvi domov podpisujejo nove pogodbe z velikimi onesnaževalskimi korporacijami, katerih interese dosledno zagovarjajo.
Vzemimo za primer vlado Združenega kraljestva, ki je z velikim navdušenjem podpisala Pariški sporazum, vendar že naslednji dan napovedala obsežno zmanjšanje subvencij za obnovljive vire energije in izvedla preobrat z odpiranjem novih območij za hidravlično lomljenje (fracking), vključno z nacionalnimi parki in območji za zaščito divjih živali. Podobno je predsednik Obama le nekaj dni po sprejetju Pariškega sporazuma odpravil 40-letno prepoved izvoza surove nafte, kar je bila velika ugodnost za naftno industrijo in bo še dodatno povečala emisije ogljika. Kdo lahko torej zanika, da so ti politični računovodje v naših vladah povsem prežeti z ideologijo nebrzdanih tržnih sil? Zato jim pri tako pomembnem vprašanju, kot je reševanje planeta, ne moremo brezskrbno zaupati, da delujejo v našem imenu.
Kaj lahko običajni ljudje storijo, da bi usmerili vladno politiko v pravo smer, ko se srečujejo z globoko ukoreninjenimi korporativnimi silami in močnimi interesnimi skupinami?
To je čas, ko morajo aktivisti in angažirani državljani znova in znova organizirati množične demonstracije in neposredne akcije, da bi prisilili vlade, da prehod na brezogljično gospodarstvo postane najvišja prioriteta. Javnost mora kot celota sprejeti nujnost hitre družbene preobrazbe, skoraj kot obsežen bojkot potrošništva in samega koncepta običajnega poslovanja. Navdihujoče protestne dejavnosti, ki smo jih videli v Parizu med podnebnimi pogajanji – kljub oportunistični prepovedi miroljubnih demonstracij predsednika Hollanda – so natanko tisto, kar potrebujemo, le da v veliko večjem obsegu in v vsakem mestu.
Protesti bi morali potekati neprekinjeno po vsem svetu, ne le enkrat ali dvakrat na leto ali zgolj med podnebnimi konferencami. Kumulativne emisije so se v novem tisočletju povečale z neprimerljivo hitrostjo, in kot smo že omenili, je naivno ali celo nespametno verjeti, da bodo svetovni voditelji brez močnega pritiska globalne javnosti sprejeli učinkovite ukrepe za blažitev podnebnih sprememb. Ne pozabimo, kaj se je zgodilo po mednarodnem borznem zlomu leta 2008, ko so vlade okoljska vprašanja takoj potisnile na stranski tir, da bi reševale propadajoče banke in oživile gospodarstvo. Kaj mislite, da se bo zgodilo, če nastopi nova resna svetovna finančna kriza, kot napovedujejo številni vodilni analitiki?
Če celostno pogledamo obseg okoljskih težav, s katerimi se spopadamo, je očitno, da so velike in neprekinjene demonstracije po vsem svetu edina rešitev za preoblikovanje vladnih prednostnih nalog. Ne gre za to, da smo kot javnost odvisni od svojih vlad – pravzaprav je obratno: vlade so odvisne od trenutne neudeležbe javnosti, saj jim to omogoča, da še naprej dajejo prednost interesom velikih korporacij in finančnih lobijev. Če pogledamo z drugega zornega kota, so svetovni voditelji že opravili svoj del naloge, saj so se združili in dogovorili o ključnem cilju omejitve globalnega segrevanja na 1,5 °C. Zdaj je na nas, da dan in noč vztrajamo pri demonstracijah, dokler ne bodo sprejeti ukrepi, ki bodo omogočili nujne družbene, politične, ekonomske in tehnološke spremembe.
Pomembno je tudi, da vsak večji okoljski protest ne pomeni zgolj hrupa, ki ga vlade slišijo, ampak prispeva k obveščanju širše javnosti in krepitvi zavedanja o nujnosti ukrepanja ob kritičnih okoljskih razmerah. To ima močan vpliv. Mediji igrajo ključno vlogo pri ozaveščanju javnosti o teh vprašanjih. Če bi dosledno poročali o nujnosti družbene preobrazbe za preprečitev podnebne katastrofe, bi lahko protesti po vsem svetu ob vladnem neukrepanju dosegli monumentalne razsežnosti. Seveda večina glavnih medijev redko deluje na ta način, z nekaj izjemami – ena takšnih je bila prelomna pobuda časopisov po svetu pred konferenco v Københavnu leta 2009, ko so številni na prvi strani objavili uvodnik, ki je vlade pozival k pravičnejši delitvi bremena v boju proti podnebnim spremembam.[2]
Na splošno osrednji mediji niso izpolnili svoje ključne vloge pri ozaveščanju ljudi o resničnem obsegu in nujnosti reševanja podnebne krize. Nasprotno, večina medijev se pretežno ukvarja s širjenjem lažne propagande v imenu svojih korporativnih in političnih donatorjev ali pa to vprašanje preprosto prezre. Na primer, v Združenem kraljestvu noben tabloidni časopis – tisti, ki jih bere večina javnosti – ni dan po sklenitvi »zgodovinskega« podnebnega dogovora v Parizu na prvi strani objavil zgodbe o njem. Kljub temu gre za vprašanje, ki lahko odloča o prihodnjem preživetju človeštva, saj zahteva temeljite sistemske spremembe in spremembe življenjskega sloga, pri čemer bo sčasoma potrebno sodelovanje in angažma vseh.
V zadnjih mesecih in letih je na desettisoče ljudi sodelovalo v globalnem valu akcij za ohranitev fosilnih goriv v zemlji, pri čemer so usklajeno pozivali k pravičnemu prehodu v dobo čiste energije. Ali menite, da ta vnovični vzpon shodov, protestov in državljanske nepokorščine kaže na prebujanje javnosti in vse večje zavedanje o resničnosti podnebne krize, ali pa nas čaka še dolga pot, preden bomo priča širokim družbenim gibanjem, kot jih predvidevate sami?
Po eni strani imamo podnebni sporazum, ki ni dovolj ambiciozen. Po drugi strani pa imamo tudi svetovno javnost, ki ji prav tako primanjkuje prave ambicioznosti. Septembra 2014 se je na ulicah New Yorka zbralo približno 400.000 ljudi, ki so zahtevali odločnejše ukrepanje v boju proti podnebni krizi – šlo je za največji podnebni pohod v zgodovini ZDA. Toda v Ameriki živi več kot 300 milijonov ljudi. Zato bi lahko rekli, da je bilo teh 400.000 ljudi zaposlenih s protestom, medtem ko se je na stotine milijonov ljudi ukvarjalo s potrošnjo. Enako velja za številne druge države, kjer so v zadnjem času potekali veliki podnebni pohodi, ki pa še vedno predstavljajo zgolj majhen delež celotnega prebivalstva. V resnici največja nevarnost za okolje niso samo korporacije, ki onesnažujejo, ali njim naklonjene vlade, temveč tudi samozadovoljstvo ali popolna brezbrižnost širše javnosti.
Zagotovo obstaja veliko predanih aktivistov, ki zrelo in premišljeno vodijo kampanje za ohranitev fosilnih goriv v zemlji, prehod na decentralizirane in obnovljive vire energije, razvoj bolj lokaliziranega in ekološko odpornega gospodarstva, zaščito skupnih dobrin pred korporativnimi interesi itd. Vendar gre za razmeroma majhno skupino ljudi, ki poskušajo opravljati delo, za katero bi bila potrebna podpora celotne družbe. Dejstvo je, da so ti posamezniki v svojem prizadevanju osamljeni in poskušajo nositi breme vseh, kar pa nima pravega smisla, če upoštevamo opozorila znanstvenikov, da nas čaka podnebna katastrofa.
Tisti redki aktivisti po svojih najboljših močeh poskušajo rešiti svet, medtem ko večino ljudi lahko opišemo kot državljane-potrošnike, ki prepuščajo svetovne probleme drugim in svojim vladam. Tako lahko ugotovimo, da so vlade pod močnim vplivom komercializacije, državljani-potrošniki pa pod vplivom lastnega samozadovoljstva in brezbrižnosti. V tej utrujajoči in depresivni realnosti je razumljivo, da se mnogi posamezniki z voljo do dobrega v svojih prizadevanjih za boljši svet počutijo izčrpane in preobremenjene.
Okoljevarstveni aktivisti bi se morali zavedati še enega pomembnega dejstva: prav njihove dejavnosti in globalne demonstracije so v veliki meri prisilile svetovne voditelje, da so v Parizu dosegli splošni sporazum, še posebej po ogorčenju javnosti ob neuspelem podnebnem dogovoru v Københavnu. Pomemben dejavnik, ki je voditelje spodbudil k priznavanju glasu ljudstva, je bila tudi ostra kritika neenakosti in pretirane potrošnje, ki jo je podal papež Frančišek. Njegove nasvete glede okoljskih vprašanj bi morali zelo pozorno upoštevati tako verniki kot agnostiki; to jasno poudarja tudi njegova nedavna enciklika, kjer učinkovito zagovarja pravično delitev svetovnih virov kot ključni korak za reševanje okoljske krize.
Papež v bistvu priznava, da se ne moremo učinkovito spopasti z ekološkimi težavami, ne da bi se hkrati bojevali proti velikim razlikam v življenjskem standardu po svetu. To zahteva občutek globalne solidarnosti in soodvisnosti, ki ju, žal, v človeških odnosih pogosto primanjkuje. V svoji encikliki poudarja, da odgovornosti za preoblikovanje družbe ne nosijo zgolj politiki, ki jih pogosto vodijo močni finančni interesi in jim primanjkuje širše vizije. Prava odgovornost je na vseh nas – na vsakem posamezniku, da premagamo družbene vzorce, ki ohranjajo razsipen potrošniški način življenja, ter razvijemo nov odnos do sveta, ki zavrača materialistično miselnost in prevladujočo »tehno-ekonomsko paradigmo«.[3] To spremembo lahko začnemo s tem, da se pridružimo milijonom drugih ljudi, ki se zavzemajo za preprostejši, bolj zdrav in pravičen svet.
Med pogovori v Parizu so številni aktivisti opozorili na velikanski razkorak med nujnimi zahtevami civilne družbe in realnostjo tistih »političnih računovodij«, kot jih imenujete, ki dosledno postavljajo interese bogatih in vplivnih pred interese najranljivejših ali celo celotnega človeštva. Kako bi lahko po vašem mnenju zmanjšali to vrzel, če želimo uspešno preiti na trajnostno ekonomijo? Menite, da bi morale skupine civilne družbe združiti svoje glasove in s tem ustvariti politično voljo, ki je nujna za popoln prehod na obnovljive vire energije?
Široka vizija pravičnega podnebnega dogovora, ki smo jo predstavili, ne bo nikoli uspela, dokler bodo vajeti v rokah političnih računovodij. Tudi če bi ti na koncu sprejeli takšne razumne predloge, bi postopek trajal predolgo. Časa pa nimamo, če želimo ohraniti koncentracijo toplogrednih plinov pri 350 delcih na milijon (ppm) v ozračju; trenutno pa smo že presegli skrb vzbujajočih 400 ppm. Podnebni znanstveniki jasno opozarjajo, da je naslednje desetletje ključno za odločilne ukrepe za omejitev globalnega segrevanja. Vendar se zdi, da smo ujeti v slepo ulico, saj je razkorak med političnim »realizmom« in nujno potrebno hitro sistemsko preobrazbo videti nepremostljiv.
Veliko ljudi verjame, da je prava pot naprej v tem, da se družbena gibanja, okoljske in razvojne nevladne organizacije ter druge napredne organizacije civilne družbe združijo v skupno fronto in pozovejo vlade k sprejetju nujnih ukrepov. Priča smo bili številnim pobudam in manifestom v ta namen, ki pa so se pojavljali in nato izginili brez večjega učinka. Na žalost te pobude ne bodo uspešne, če ne bodo imele podpore velike večine javnosti, izražene skozi množične proteste in mirne neposredne akcije, v katerih bi sodelovale stotine milijonov ljudi. Trenutno pa smo od tega še zelo oddaljeni.
Morda bi bilo celo škodljivo za delo številnih nevladnih organizacij, če bi vse svoje moči usmerile zgolj v prizadevanja za vladne ukrepe proti podnebnim spremembam. Svet je poln krivic in trpljenja, zato so različni cilji teh organizacij v tem času nujno potrebni. Po mojem mnenju delujejo na isti energetski liniji kot vlade in multinacionalne korporacije, pri čemer te krepijo napačne trende v smeri nadaljnje komercializacije, družbene razdeljenosti in uničevanja okolja, nevladne organizacije pa vlečejo v nasprotno smer in poskušajo blažiti nastalo škodo. Gre za isti boj, vendar v številnih različnih smereh, zaradi česar nevladne organizacije ne morejo uskladiti svojih skupnih prizadevanj. Vsaka se namreč bojuje na svoj način in za svoj partikularen cilj.
Zato je napačno misliti, da morajo nevladne organizacije in skupine civilne družbe v trenutnih razmerah vsesplošne apatije in nedejavnosti javnosti skupaj prevzeti vodilno vlogo. To je celo nekoliko samozadovoljen način razmišljanja za običajnega državljana, saj spregleda potrebo po tem, da se javnost kot celota zave resnosti globalne nepravičnosti in degradacije okolja. Ko bo javnost prepoznala to nujnost, bo okrepila vlogo nevladnih organizacij, dokler njihov združeni glas ne bo postal tako močan, da bodo vlade prisiljene prisluhniti njihovim pobudam. Podpora javnosti bo simbolizirala dejstvo, da so nevladne organizacije kljub različnim ciljem enotne v svojih prizadevanjih za spremembe.
II. del: Notranji in zunanji CO2
Kako si razlagate miselnost vplivnih voditeljev in direktorjev podjetij, ki kljub vse širšemu soglasju, da je treba večino fosilnih goriv pustiti v zemlji, še naprej kopičijo dobičke na račun podnebne krize ali podpirajo interese industrije fosilnih goriv?
Po najbolj celoviti oceni smo priča vojni med staro in novo dobo, ki se kaže v nasprotujočih si levih in desnih politikah ter vse bolj polariziranih pogledih med naprednimi in reakcionarnimi stališči. Prav tako smo priča naraščajočim družbenim razlikam in globalnim konfliktom, ki jih povzročajo skrajne in vse večje neenakosti na nacionalni in svetovni ravni. V tem vrtincu naraščajočih kriz in zmede povprečnemu državljanu ni lahko razumeti miselnosti direktorjev, kot sta brata Koch, ki za ohranitev svojega industrijskega imperija fosilnih goriv ne odnehata pri lobiranju in zanikanju podnebnih sprememb.
Tisti, ki se okorišča z uničevanjem Zemlje, nikoli ne bo razumel miselnosti ljudi, ki se bojujejo proti njemu, kot so aktivisti, ki so nasprotovali plinovodu Keystone XL ali se zavzemajo za dezinvestiranje iz fosilnih goriv. Približujemo se času, ko nihče več ne bo mogel razumeti miselnosti ljudi, ki še naprej izkoriščajo današnjo podnebno krizo, vključno s politiki, ki se navidezno zavezujejo ambicioznim podnebnim sporazumom, hkrati pa se skrivoma pogajajo o novih pogodbah z onesnaževalskimi korporacijami. Namesto da bi poskušali razumeti motive posameznikov, ki v sebičnem interesu zagovarjajo zastarele načine umirajoče dobe, bi morali raje razumeti miselnost okoljskih aktivistov, ki se bojujejo za našo skupno prihodnost – in se jim čim prej pridružiti.
Glede na jasne ekonomske, okoljske in družbene razloge za prehod družbe na 100-odstotno obnovljivo energijo in manj potrošniški življenjski slog se mnogim zdi nedoumljivo, zakaj vlade ne uvajajo nujnih politik za pospešitev te preobrazbe. Čeprav napredni misleci to pomanjkanje političnih ukrepov pripisujejo omejitvam, ki jih vsiljujeta obstoječi ekonomski sistem in njegova ideološka prevlada, se v ozadju dogaja nekaj veliko globljega, česar ni mogoče pojasniti zgolj s teoretično analizo ekonomske globalizacije ali neoliberalizma.
V ezoteričnem in duhovnem smislu v svet hitro vstopajo nove življenjske sile, politiki establišmenta pa nimajo dovolj inteligence in milosti, da bi prepoznali, da se stari tekmovalni, skorumpirani in oblasti željni načini preteklosti končujejo. Najbolj skrajni zagovorniki teh zastarelih načinov ne govorijo o ničemer drugem kot o tem, kako bodo njihove države spet postale velike, in tako nadaljujejo boj za oblast prek »izmov« levice in desnice, kar zavira izražanje volje do dobrega in sodelovanja med državami. Kot vedno pa revni ljudje in okolje postanejo kolateralna škoda politik, ki izhajajo iz teh ignorantskih stališč.
Žal je danes v večinski politiki redko najti modre moške in ženske, ki se zavestno ali intuitivno zavedajo, da je napočil čas za sprejem novih sil, ki vstopajo v svet in kličejo po ekonomski ter politični preobrazbi, utemeljeni na medsebojni delitvi, pravičnosti in pravilnih medsebojnih odnosih. Navsezadnje je temeljni vzrok podnebnih sprememb vprašanje človekove zavesti oziroma zavedanja, ki je tesno povezano z vsemi medsebojno prepletenimi krizami našega časa, ki so v svojem bistvu duhovne narave.
Zanimivo bi bilo podrobneje raziskati, kaj mislite z izjavo, da so podnebne spremembe po svoji naravi duhovne in izhajajo iz problema človeške zavesti. Ali je za napredne mislece in angažirane državljane pomembno, da duhovno razumevanje življenja povežejo s političnimi, ekonomskimi in okoljskimi vprašanji? Zdi se, da je to osrednja tema vaše serije publikacij Študije o načelu medsebojne delitve, ki obravnava probleme človeštva z bolj duhovnega ali ezoteričnega vidika.
S tem vprašanjem me prosite, naj izberem povsem novo smer, z drugačno energijo in dinamiko. To bom z veseljem storil, saj moja glavna skrb ni komentiranje političnih podrobnosti podnebnih pogajanj COP ali drugih vrhunskih srečanj Združenih narodov, temveč spodbujanje svetovnega javnega upora, temelječega na duhovnem razumevanju naše globalne medsebojne povezanosti, ki jo pogosto imenujem eno človeštvo. V večini aktivističnih krogov se o stičišču politike in duhovnosti le malo govori oziroma razume, čeprav je zavedanje notranje plati življenja ključno za razumevanje, kako lahko pravičen prehod v trajnostni ekonomski sistem dejansko poteka.
Kot smo pravkar razpravljali, ideološki zagovorniki starega političnega razmišljanja, ki temelji na ekonomski moči, tekmovalnosti in sebičnem pridobivanju virov, verjetno ne bodo pokazali zanimanja za nauke o preoblikovanju sveta z množično voljo do dobrega in z izobrazbo, ki temelji na samospoznanju. Prišli pa smo v čas, ko so inteligentni zagovorniki boljšega sveta, še posebej mladi, pozvani, da na politična vprašanja gledajo z bolj celostnim, vključujočim ali duhovnim zaznavanjem, ki temelji na zavedanju srca in njegovih lastnosti.
Če želimo biti iskreni in razumeti globlje duhovne posledice medsebojne delitve svetovnih virov, moramo sprejeti to novo razumevanje srca v našem zagovorniškem delu in političnem razmišljanju. To ne pomeni, da se moramo odpovedati prizadevanjem za družbeno in okoljsko pravičnost ali začeti preučevati ezoterično filozofijo. Čeprav je veliko duhovnih naukov vredno raziskovanja, gre predvsem za to, da sami pri sebi poiščemo pomen pravih medsebojnih odnosov v našem razdeljenem in komercializiranem svetu, kar lahko le koristi našim dejavnostim in poglobi razumevanje potrebnih družbenih sprememb. Moje glavno zanimanje je torej usmerjeno v to, kako bi lahko običajni ljudje z voljo do dobrega, s srčno energijo in novim zavedanjem medsebojne soodvisnosti človeštva ubrali drugačno pot v svojem razmišljanju.
V povezavi z okoljskimi vprašanji si lahko predstavljamo dva tipa onesnaženja – notranji in zunanji CO2, dve različni, a medsebojno povezani obliki onesnaževanja, ki ogrožata prihodnjo trajnost našega planeta. O zunanjem onesnaženju pogosto razpravljamo v kontekstu ozračja in naravnega okolja, vendar večji problem predstavlja notranje onesnaženje, ki je skozi tisočletja oblikovalo človeške dejavnosti ter doseglo vrhunec v današnji civilizacijski oziroma duhovni krizi. Pohlep, sebičnost, pretirana ambicioznost, aroganca, samozadovoljstvo, brezbrižnost, predsodki in sovraštvo – to so notranje naravnanosti in nameni, ki so krojili našo skupno usodo in še naprej povzročajo tragične okoljske posledice, ki jih opazujemo povsod okoli nas. Zunanji CO2 ne nastane sam od sebe – je jasna posledica notranjega CO2, ki usmerja naše misli in dejanja, od posameznikov do nacionalnih in medvladnih ravni.
Ne nazadnje je nemogoče vzpostaviti varno in uravnoteženo okolje zgolj z bojem proti zunanjim dejavnostim velikih korporacij in vlad, če prevladujoče »notranje« vrednote naše družbe še vedno v veliki meri služijo materialističnim in egocentričnim interesom. Kako lahko omejimo dvig globalne temperature na manj kot 1,5 °C, če težnja po dobičku, moči, bogastvu in razkošju – ki se izraža v namerah neštetih milijonov posameznikov – že zdaj vodi planet k pregrevanju proti 4 °C in še višje? S tem, kako spremeniti notranjo naravnanost človeštva, se ukvarjajo predvsem bolj zreli okoljevarstveniki, kar se počasi začenja kazati tudi v razmišljanju civilne družbe, ki vse bolj prepoznava pomen vplivanja na družbene spremembe skozi prizmo naših kulturnih vrednot.
Na kakšne konkretne načine lahko pridobimo, če se trudimo razumeti in delovati na podlagi zavedanja o »notranjem CO2« ter medsebojni soodvisnosti človeštva, zlasti v kontekstu svetovne okoljske krize?
Prej smo se pogovarjali o navidezni skrivnosti, zakaj vlade in velike korporacije ne sprejemajo bolj usklajenih ukrepov za reševanje podnebne krize – na primer, da bi pustili fosilna goriva v zemlji in nujno prešli na svet, ki temelji na čisti energiji. Da bi našli resnični odgovor na to vprašanje, ne smemo upoštevati zgolj »zunanjih« razlag, kot so sistemske analize pomanjkljivosti globalnega kapitalizma in potrebe po preoblikovanju ekonomskega sistema; posvetiti se moramo tudi notranjim, psihološkim vzrokom problema in temu, kako se mora spremeniti človek sam.
Vrednost tega načina raziskovanja bi morala biti očitna vsakomur, ki je pozoren na globljo duhovno naravo svetovnih kriz in razume, da moramo na probleme človeštva gledati s celovitejšo zavestjo, ki združuje naše srce in um v enotno celoto. Vendar ne pozabite, da srce in njegove lastnosti niso nikoli zapletene, temveč jih je mogoče razumeti na najpreprostejši način, kar delno pojasnjuje, zakaj »notranje« zavedanje o svetovnih problemih pogosto ne nagovarja intelektualcev in izkušenih političnih aktivistov.
Če sprejmemo takšen srčnejši način razmišljanja, kot je prikazano v zgornjem primeru, lahko ugotovimo, da je prehod na 100-odstotno obnovljivo energijo in preprostejši življenjski slog mogoče doseči v razmeroma kratkem času. Vendar vprašanje ni toliko v tem, ali obstaja politična volja, temveč v tem, koliko ljubezni je vključene v te odločitve. Če pogledamo človeške namene, ki se skrivajo za zunanjimi dejavnostmi, kot so industrijski ribolov, agroindustrija, sečnja deževnih gozdov, rudarjenje in odstranjevanje gorskih vrhov, postane jasno, da jih ne vodi ljubezen ali spoštovanje do narave. Gre za miselnost, osredotočeno na denar in dobiček, ki se prilagaja ekonomskemu sistemu, utemeljenemu na tržnih silah in zapletenih finančnih spodbudah.
Govor o »ljubezni« ne sme zdrsniti v nejasne predstave o tem, kako bi morali biti vsi prijazni drug do drugega in živeti v harmoniji z naravo. Kar nas dejansko zanima, so psihološki vzroki, ki se skrivajo za družbeno nepravičnostjo in degradacijo okolja ter izvirajo iz naših disfunkcionalnih družb. V najosnovnejšem duhovnem in psihološkem smislu »ljubezen« pomeni »ne škodovati«. Nasprotno pa je gonja za denarjem in dobičkom po svoji naravi škodljiva v vseh pogledih – tako do drugih, do sveta okoli nas kot tudi do nas samih.
Če bi direktorji podjetja, ki pridobiva nafto iz katranskega peska, pristopili k čudoviti in odmaknjeni pokrajini z ljubeznijo in spoštovanjem do vsega, kar obstaja na tem svetu, ne bi uničevali naravnega okolja. Namesto tega bi si prizadevali početi nekaj drugega, kar bi prispevalo k zdravljenju okolja, ne pa k njegovi nadaljnji degradaciji. Če te posameznike analiziramo skozi notranje zavedanje o globalnih težavah, je edini razlog, da lahko z dejavnostmi ustvarjajo ogromne dobičke, ta, da ne poznajo samih sebe in tega, kar nosijo v sebi – resnične duhovne narave svojega notranjega jaza. V končni fazi je prav pomanjkanje samozavedanja in notranje zavesti temelj vseh naših težav.
Morda je preučevanje svetovnih kriz tako s človeškega kot v osnovi duhovnega vidika za mnoge privlačno, vendar ali lahko še bolje pojasnite, kakšne praktične koristi prinaša naprednemu aktivistu ali znanstveniku, če v svojih dejavnostih in prizadevanjih sprejme srčneje usmerjen način razmišljanja? Kakšen je resnični pomen tega pristopa za tiste, ki hrepenijo po boljšem svetu in se za to tudi bojujejo?
Da bi si lahko sami odgovorili na to vprašanje, še enkrat natančno preučite besedno zvezo »politična volja«, ki ste jo uporabili prej. Razmislite o njej, in ugotovili boste, da ta izraz že sam po sebi vzbuja občutek brezizhodnosti, morda celo obupa, saj je prežet z iluzijo, da je obstoječi red nespremenljiv in brez alternativ. Ko smo govorili o zdajšnji vojni med starimi in novimi načini, se celotna etimologija izraza »politična volja« navezuje na stare vzorce iz obdobja hladne vojne in še prej na čas klasičnih ekonomistov, kot sta John Locke in Adam Smith. Po svoji naravi namiguje, da spremembe prihajajo zgolj od zgoraj, pri političnih voditeljih in tistih z močjo in vplivom, ki pod zadostnim pritiskom javnosti morda naredijo majhno spravno gesto, vendar vedno na račun interesov elite.
Zdaj primerjajte besedno zvezo »politična volja« z idejo »ljubezni v dejanjih« in poskušajte razumeti, kakšen pomen ima to za kritične razmere v svetu. Ljubezen v dejanjih se nanaša na prihodnost, na nove sile in združevalne energije, ki hitro vstopajo v svet, medtem ko politična volja predstavlja stari red in institucije, ki se zdaj sredi kaosa medsebojno povezanih sistemskih kriz hitro razkrajajo. Danes ne potrebujemo zgolj »volje« naših vlad za izvajanje nujnih politik – to je enako, kot da bi pričakovali, da bodo politični računovodje, ki trenutno vodijo države, v našem imenu rešili planet. Potrebujemo manifestacijo ljubezni in modrosti v svetu, saj bi ob ljubezni kot prevladujočem motivacijskem dejavniku za skupna dejanja človeštva ne potrebovali ne političnih računovodij ne političnih aktivistov. Kot sem že zapisal: ateist ne more obstajati brez nasprotnega prepričanja v Boga in po podobni analogiji politični aktivist ne more obstajati brez odsotnosti ljubezni v našem svetu.[4]
Ne trdim, da je politični aktivizem v svojih zdajšnjih oblikah jalov ali zgrešen; nasprotno, v luči vse večjih družbenih in okoljskih pretresov je zelo pomemben. Vendar če želimo sami razumeti, kaj v resnici pomeni »ljubezen« na planetu z obilico virov, kjer milijoni ljudi umirajo v revščini, kjer se problem podnebnih sprememb, ki jih povzroča človek, bliža katastrofalni točki, in kjer v mednarodnih odnosih prevladujeta hladnokrvna kraja in sovraštvo, moramo uporabiti zdravo pamet in prirojeno sočutje. To, kar opazujemo, je tako banalno, da postane pametno, saj je resnica srca vedno preprosta in neprikrojena. Ljubezen je v kontekstu današnjih svetovnih problemov tesno povezana s potrebo po nenavezanosti – nenavezanosti na pohlep, sebičnost, stare načine agresivnega tekmovanja, uničevanja okolja in legitimne kraje.
Da bi razumeli praktične koristi sprejetja tega notranjega pogleda in zavedanja, moramo znova premisliti na videz skrivnostno vprašanje: kaj preprečuje našim družbam, da bi prešle na čiste energije in okoljsko trajnostne ter pravičnejše življenjske standarde po vsem svetu, glede na to, kako hitro bi ta prehod lahko uresničili? Ponavljam: odgovor v duhovnem in psihološkem smislu ni zapleten – vedno gre preprosto za pomanjkanje ljubezni. Brez ljubezni v svetu, brez prebujenja duhovnega srca človeštva, je nemogoče predlagati bolj razsvetljen družbeni red, ki bi ga sprejela večina ljudi. Vsaka politika, vsiljena od zgoraj, ki bi omejevala potrošnjo ali spodbujala medsebojno delitev virov, bo neizogibno naletela na odpor, nasprotovanje in bo na koncu zavrnjena. Ali si res predstavljamo, da bodo takšne politike uzakonile in izvajale naše zdajšnje vlade?
Kaj to pomeni za nas osebno, postane še pomembnejše, če ta način raziskovanja uporabimo v kontekstu svetovne družbene preobrazbe. Ko so se na primer leta 2003, po tragediji 11. septembra, začele priprave na vojno v Iraku, je bila pozornost celotnega sveta osredotočena na ta dogodek. Kaj menimo, da bo zdaj potrebno, da se bo svet z enako stopnjo odzivnosti in iskrene skrbi osredotočil na nevarnost nenadzorovanih podnebnih sprememb? Okoljska vprašanja so namreč po svojih posledicah še bolj zastrašujoča kot 11. september. Prav tako bi se morali vprašati, kaj bi bilo potrebno, da bi se osrednji del družbe osredotočil na svetovno lakoto, ki je kriza, tesno povezana z našimi okoljskimi težavami, in ki bi jo prav tako lahko rešili, če bi bilo prisotno dovolj ljubezni. Vendar, glede na splošno samozadovoljstvo in brezbrižnost človeštva, saj se mnogi ljudje ne pustijo motiti pri svojem udobnem načinu življenja, lahko večji pomen tega notranjega zavedanja svetovnih problemov prepustimo svoji intuiciji.
Zdi se, da narašča število posameznikov in skupin, ki prepoznavajo potrebo po duhovnejšem odzivu na problem podnebnih sprememb, ki temelji na novi metapripovedi o naši medsebojni povezanosti ter na odnosu skrbništva in spoštovanja do narave. Ali lahko pojasnite svoj pogled na izvor globalne ekološke krize z notranje ali duhovne perspektive, ki jo širše opredeljujete?
Človeštvo je stoletja živelo v iluzijah, ki se zdaj hitro razblinjajo, zaradi česar se zdi, da je ves svet zmeden, dezorientiran in brez jasne poti naprej. Številna prepričanja in verovanja, ki so podpirala star način razmišljanja, so zdaj zaradi novih znanstvenih in antropoloških odkritij – če že ne zaradi zdrave pameti – postavljena pod vprašaj. Med njimi je globoko zakoreninjeno prepričanje, da sta pohlep in sebičnost gonilni sili človeške evolucije, da sta tekmovalnost in neenakost naravni red družbe ali da sta vojna in revščina nespremenljivi dejstvi življenja. Vsi poznamo iluzije, ki podpirajo ta zastarela prepričanja, četudi v svojih življenjskih izkušnjah zaznavamo njihovo zmotnost. Kdo bi bil danes brez oklevanja pripravljen trditi, da je bogastvo ključ do sreče ali da sta moč in uspeh pravična nagrada za trdo delo, tekmovalni duh in osebne ambicije?
V prenesenem pomenu politiki in poslovna skupnost delujejo kot velika industrijska enota, ki nenehno proizvaja iluzije. Razvili so nenameren sistemski proces, s katerim ohranjajo obstoječe poslovne prakse, tako da nenehno ustvarjajo nove oblike starih iluzij, kadar prejšnje oblike več ne delujejo. V tej luči je poučno opazovati osredotočenost na korporativne tehnologije in tržne rešitve pri soočanju s podnebnimi spremembami, kot da bi lahko podnebno krizo rešili z nadaljevanjem istega, k dobičku usmerjenega, konkurenčnega in materialističnega načina razmišljanja, ki je krizo sploh povzročil. Z notranje perspektive je človeštvo tako zaslepljeno s starimi iluzijami, da noče priznati, da nas svetovne krize – kot so množični pritok beguncev in migrantov v Evropo, vse večja neenakost znotraj držav ali celo celotna okoljska kriza – silijo, da se prebudimo v resničnost in popolnoma spremenimo svoj odnos do življenja. Kljub temu pa se zdi, da je človeštvo tako trmasto, da še naprej hlepi po denarju, moči in uspehu, čeprav svet okoli nas razpada v kaos.
V ozadju vseh naših iluzij je prepričanje, da se lahko človek loči od okolja, saj si prizadeva za oblast »nad« naravo, s tem ko manipulira z njenimi zakoni in si poskuša prisvojiti njeno prosto razporejeno obilje, namesto da bi poskušal živeti preprosto in harmonično znotraj njenih samouravnalnih procesov. A moči, ki si jih je človek pridobil nad naravo, so v resnici zelo omejene, ne glede na to, kako impresivno se zdi, da lahko izkopavamo zemeljska bogastva in gradimo razkošna, ogromna mesta. Tudi naše najnaprednejše tehnologije niso razvite v sodelovanju z naravnimi silami, zato vse prispevajo k postopnemu uničevanju Zemlje, bodisi neposredno bodisi posredno. Če človek ne bo popolnoma spremenil svojega notranjega odnosa, si v bistvu koplje lastni grob, saj narava sama po sebi ni iluzija in se bo sčasoma obrnila proti nam – ali pa se vsaj zdi, da bo tako.
Globlja duhovna resnica je seveda ta, da se narava ne more maščevati človeštvu za njegove kolektivne prekrške, saj je človek za vedno sestavni del njenega uravnoteženega delovanja. Človek je življenje – vmesni člen med višjimi duhovnimi in nižjimi kraljestvi narave: živalskim, rastlinskim in mineralnim. Ko človek poskuša prevladati nad naravo, pretirano izkorišča njene omejene vire in za seboj pušča opustošenje ter neizmerno trpljenje, se ne oddaljuje le od vsega, kar obstaja v naravi, temveč tudi od duhovne resničnosti enega življenja, katerega neločljiv del je. Zato ni vreme tisto, ki se mora spremeniti, temveč človek sam – tako da končno prepozna obseg svojih iluzij in napačnih namenov. Drugače povedano, naučiti se moramo spoznati same sebe in pustiti stvarem, da ostanejo takšne, kot so, namesto da poskušamo naravni svet prilagajati svoji blodni volji v imenu dobička in veličastnih utvar o človeški veličini in tehnološkem napredku.
Ne samo, da si prizadevamo za oblast nad naravnimi zakoni, temveč nad naravo izvajamo nasilje s skoraj psihotičnim poistovetenjem z iluzijami o človeški prevladi in ločenosti od okolja. Nekateri despoti v zgodovini so znani po tem, da so se poistovetili z napihnjenimi iluzijami osebne moči in veličine. Danes pa živimo v svetu, ki ga obvladujejo velike mednarodne korporacije, ki te iluzije utelešajo na institucionaliziran in še obsežnejši način. Te ogromne organizacije, usmerjene k dobičku, so zato še nevarnejše, saj lahko v svojo korist vplivajo na zakonodajo in vladne politike. Vidimo lahko tudi, da je to posredni namen korporativnega lobiranja, trženja in oglaševanja kot industrije – ustvarjati in vzdrževati družbene iluzije, ne glede na škodljive posledice za naravno okolje in človekovo duhovno rast ter samozavedanje.
Jasno je, da nas tukaj ne skrbi naše poistovetenje z idejami, prepričanji ali »izmi«, temveč razširjeno poistovetenje z nevarnimi iluzijami, ki v naši kulturi zavirajo duhovni razvoj človeštva kot celote. Morda smo svoje iskanje znanja in moči nad naravo začeli z določeno mero nedolžnosti že v obdobju razsvetljenstva. Nedvomno pa je tudi danes veliko nadarjenih znanstvenikov in tehnologov, ki so iskreno predani svojim prizadevanjem, da bi z odkrivanjem naravnih skrivnosti dosegli prevlado nad zemljo. Ta miselnost se širi skozi celoten sistem naših izobraževalnih ustanov, kjer so celo tisti, ki so deležni elitnega izobraževanja, nezavedno usmerjeni v to, da opustošijo planet in stopajo po drugih ljudeh v svojem prizadevanju, da bi postali bogati, vplivni, cenjeni ali navidezno uspešni.
Na drugih mestih sem že razpravljal o tem, kako tisti, ki so deležni domnevno »dobre izobrazbe«, dejansko prispevajo k ohranjanju današnjih katastrofalnih družbenih in okoljskih trendov, predvsem zaradi spodbujanja k doseganju visokega družbenega statusa in s tem prilagajanja sebični umetnosti komercializacije.[5] Prav brezobzirno prizadevanje za ustvarjanje neskončnih dobičkov je postalo vodilni dejavnik v svetovnih zadevah od osemdesetih let prejšnjega stoletja, kar je povzročilo tako velike delitve in uničenje, da smo se končno morali soočiti z lastno nezmožnostjo obvladovati naravno okolje in brezmejno izkoriščati njegove vire. Združene sile komercializacije bi lahko opisali kot nosilce velike iluzije človeštva, ki zavaja vse – od navadnega človeka, ki sanja o velikem dvorcu in hitrih avtomobilih kot poti do sreče, do korporativnih lobistov na ameriškem Kapitolu in vojnih načrtovalcev v Pentagonu, ki si prizadevajo za moč in dobiček po vsem svetu, ne glede na posledice.
Vsi smo do neke mere služabniki teh sil in jih ohranjamo s prilagajanjem družbenim iluzijam, čeprav okolje metaforično kleči na kolenih in prosi za usmiljenje. Kljub temu se zdi, da velik del človeštva še vedno ne prepoznava škodljivih učinkov divje komercializacije, kar lahko pripišemo le izjemni moči teh iluzij. Če bodo te iluzije še naprej preplavljale našo kolektivno zavest, bodo kot velikanski superračunalnik počasi prevzele nadzor nad človeškimi umi, dokler ne bomo priča morebitnemu začetku svetovne jedrske vojne. Čeprav se vam takšen scenarij morda trenutno zdi oddaljen, uporabite intuicijo in razmislite o cilju, kam nas iluzije komercializacije v resnici vodijo, nato pa se vprašajte, ali se s to ugotovitvijo resnično ne morete strinjati.
Morda bi bilo koristno, da natančneje pojasnite, kaj mislite, ko pravite, da vsi do neke mere služimo silam komercializacije in smo zato del te velike iluzije. Kako kot posamezniki prispevamo k ohranjanju obstoječega družbenoekonomskega reda globalnega kapitalizma in kako sami soustvarjamo možnost morebitne vsesplošne vojne med nacionalnimi državami, kar se v tem novem tisočletju morda zdi neverjetno?
Mnogi med nami za svetovne težave krivijo vlade, korporacije ali »sistem«, ne da bi se zavedali, da smo sami sestavni del tega sistema in ga s svojim razmišljanjem in dejanji vzdržujemo. Naša izobrazba in vzgoja, bodisi v šolah bodisi v družbenem okolju, nas pravzaprav oblikujeta v poslušne potrošnike, ki sistem vzdržujejo v njegovi trenutno uničujoči obliki. Zato bi moralo biti jasno, kako vsi služimo silam komercializacije.
Na primer, ko kupujemo izdelke in storitve na globaliziranem trgu, ne glede na njegove nepravične strukturne ureditve, kot to počne večina ljudi v zahodnih družbah in premožnejših delih držav v razvoju, posredno sodelujemo v večplastnem sistemu izkoriščanja in uničevanja. To je dejstvo, ki ga danes priznava in razume veliko ljudi, kar je spodbudilo nastanek gibanj, kot so pravična trgovina, potrošniški bojkoti in tako imenovano etično potrošništvo. Večina izobraženih ljudi se dobro zaveda, da so multinacionalne korporacije odgovorne za zaseganje zemlje, krčenje deževnih gozdov, zastrupljanje rek, onesnaževanje okolja in izkoriščanje delovne sile z nizkimi plačami ter slabimi delovnimi razmerami itd.
Seveda lahko krivimo vlade, ker s subvencijami, davčnimi olajšavami in drugimi spodbudami podpirajo te prakse, ali velike korporacije, ki nas vabijo h konzumiranju neštetih izdelkov, ki jih prodajajo za neskončne dobičke. Vendar pa ostaja dejstvo, da je velika večina običajnih ljudi prostovoljno vključena v veliko iluzijo nebrzdane komercializacije. Z našimi vsakodnevnimi vzorci množične potrošnje podpiramo in dodatno poglabljamo nepravično ureditev svetovne ekonomije, s čimer ohranjamo iluzijo, da je tak način življenja vzdržen – in ta začarani krog se tako nenehno ponavlja ter z vsakim dnem poslabšuje.
Ne glede na to, koliko se trudimo prikriti globljo resničnost z označevanjem naših dejavnosti skozi družbene norme ali sodobne modne smernice, se ne moremo izogniti dejstvu, da smo vsi, četudi posredno, odgovorni za uničevanje narave in izkoriščanje drugih ljudi, ker se podrejamo obstoječemu ekonomskemu sistemu, ki temelji na potrošništvu. Razsipne pojedine in pretirana potrošnja, ki spremljajo sezonska praznovanja, sta le najbolj očitna primera tega, kako se večina izmed nas prilagaja veliki iluziji, ne glede na politična prepričanja ali aktivistične cilje.[6]
Ali opazite psihološko podobnost med našimi brezbrižnimi potrošniškimi navadami in glasovanjem za voditelje naših vlad? Pogosto slepo kupujemo izdelke, ne da bi vedeli ali se sploh zanimali za njihov izvor – podobno kot volimo politike in pričakujemo, da bodo v našem imenu reševali svetovne težave. Zavedamo se, da velike trgovske verige izkoriščajo male kmete po vsem svetu, kar pomeni, da vsakič, ko kupimo zelenjavo, ki jo pridelujejo, dejansko podpiramo to izkoriščanje. In tudi če ne volimo uveljavljenih politikov, jih posredno podpiramo, ko se prilagajamo družbi, ki jo vodijo, ne da bi ukrepali za spremembo njihove politike.
Ta sistem pogosto imenujemo »kapitalizem« in ga krivimo za vse težave človeštva, vendar smo prišli do točke, ko se moramo vprašati, kaj kapitalizem v resnici pomeni v svetu, preplavljenem z nasiljem in krutostjo. Ali je vse trpljenje, ki ga danes opazujemo okoli sebe, resnično posledica kapitalizma samega, ali pa gre za posledico obsežnega nasilja, ki ga ljudje povzročamo na vseh ravneh – nad naravnim okoljem, nad živalskim svetom, drug nad drugim in nad samimi seboj?
Če smo sposobni dojemati svetovne probleme v bolj holističnih in psiholoških okvirih, lahko sprejmemo, da naš zdajšnji družbenoekonomski sistem, ki temelji na nebrzdani komercializaciji, pravzaprav predstavlja vojno. Mnogi analitiki govorijo o možnosti izbruha tretje svetovne vojne zaradi stopnjevanja vojaških konfliktov, vendar v resnici najhujša vojna na planetu Zemlja že poteka – gre za vojno, ki jo povzroča kombinacija pohlepa, egocentričnosti in brezbrižnosti, še dodatno zaostrena s komercializacijo. To je navsezadnje vojna proti življenju samemu, proti duhovnemu razvoju človeštva, in skoraj vsak izmed nas v tej počasni vojni sodeluje v večji ali manjši meri. Kako naj torej oblikujemo načrt ali okvir za trajnostno svetovno ekonomijo, če množično potrošništvo in nebrzdana komercializacija ostajata glavna dejavnika svetovnih zadev – in če smo tudi sami nevede udeleženci tega samouničevalnega nasilja?
Če se vrnemo k vašim začetnim opažanjem o duhovnih razsežnostih prepletenih globalnih kriz, o katerih se v političnih in aktivističnih krogih redko govori, bi morda lahko podrobneje razložili, kaj ste opisali kot »notranji CO2«, ki predstavlja globlji izvor človeških težav?
Ne glede na obilico podatkov in dokazov o ekoloških mejah, onesnaženju ozračja in podnebnih motnjah se še vedno nismo naučili temeljne lekcije – kako živeti in se razvijati na tem planetu, ne da bi motili naravne elemente. Neizpodbitna resnica je, da je narava kot celota živo bitje, kot že dolgo domnevajo različni znanstveniki in filozofi. Človek s svojimi dejavnostmi ne onesnažuje in uničuje zgolj materialnega in objektivnega sveta. Obstajata dva svetova – vidni in nevidni – in prav temu skritemu vidiku narave še vedno ne želimo prisluhniti ali ga priznati kot resničnost, kljub vsemu starodavnemu znanju, ki je bilo skozi stoletja namenjeno človeštvu. Tako kot s prostim očesom ne vidimo plina ali CO2, tako tudi v naravi obstajajo številne nevidne entitete, ki še niso znanstveno dokazane, a igrajo ključno vlogo pri uravnavanju in ohranjanju naše planetarne biosfere na mikrokozmični in makrokozmični ravni. V svoji nevednosti še naprej povzročamo škodo okolju in s tem preprečujemo tem skritim elementom narave, da bi opravljali svojo vlogo, kar je usodna posledica človekove zmotne želje po prevladi nad svojim okoljem.
Kot pomemben primer lahko omenimo, da se danes veliko okoljskih znanstvenikov ukvarja z zemeljskim ozračjem in njegovimi povezavami z drugimi naravnimi sistemi, le redki pa se posvečajo hrupu, ki ga človeštvo povzroča na globalni ravni. Z notranje psihološke ali ezoterične duhovne perspektive, ki jo raziskujemo, ima ogromen hrup, ki ga povzročajo države po svetu, izjemno škodljiv vpliv na skrite elemente narave. Ti skriti elementi nato negativno vplivajo na vidne naravne elemente, kot so veter, dež, oceani in drugi pojavi. Da bi razumeli, zakaj je ta nakopičeni hrup tako škodljiv za okolje, moramo premisliti o njegovem izvoru – dejavnostih težke industrije in ekstraktivnega sektorja, milijonih avtomobilov, letalih in kontejnerskih ladjah v nenehnem gibanju ter neprestanih konfliktih in uničevanju na vojnih območjih.
Okolju ne škodujejo le zunanji učinki te izjemno hrupne dejavnosti; hrup, ki ga ustvarja človeštvo, odseva tudi disfunkcionalnost in motnje v naši družbi, kar je neposredno povezano z disfunkcionalnostjo in motnjami v okolju. Živeti v svetu, polnem vojn, bolečine, trpljenja, arogance in brezobzirnosti pri našem uničevanju drug drugega in nižjih kraljestev narave – vse te motnje se prenašajo navzgor v planetarno biosfero in vplivajo na skrite elemente narave. Znano Hermesovo načelo pravi: »Kakor zgoraj, tako spodaj«, vendar danes ta aksiom bolje razumemo obratno, ko razmišljamo o žalostnem stanju sveta; namreč, kakor je spodaj – z vsem stresom, ki ga povzroča človekovo razdiralno mišljenje in napačni nameni – tako je tudi zgoraj. Z drugimi besedami, človekova notranjost je enako pomemben vzrok za okoljsko neravnovesje našega planeta kot njegove zunanje dejavnosti v družbi. Notranji svet človeštva je tako disfunkcionalen, da skoraj spominja na duševno in čustveno bolezen.
Spomnimo se, kako so Pakistanci skakali od veselja na dan, ko je njihov narod izdelal jedrsko bombo, nekateri so celo jokali na ulicah, kar jasno kaže, kako človeška inteligenca in čustva na našem planetu usmerjajo v napačno smer. To je primer, kako lahko nacionalni ponos usmeri pozornost javnosti, ko je ta navdušena nad izdelavo orožja, ki bi lahko povzročilo smrt tisočih nedolžnih civilistov v drugi državi. Medtem ko so potekala ta praznovanja, je planet doživljal uničujoče vojne in spopade, bolečino milijonov ljudi, ki trpijo v revščini, ter ves stres in tesnobo sodobnega življenja. Vse to se kaže v podnebnih katastrofah in vremenskih motnjah, s katerimi se srečujemo danes.
Ali to pomeni, da težave v medčloveških odnosih – od konfliktov med posamezniki in znotraj skupin do številnih neenakosti in nepravičnosti, ki jih doživlja celotna družba – neposredno prispevajo k okoljskemu neravnovesju? In to morda celo bolj kot škoda, ki jo okolju povzročamo z industrijsko dejavnostjo in množičnim potrošništvom?
Ena izmed ezoteričnih resnic pravi, da ima vsaka težava v svetu svoj ustrezen zvok oziroma noto. Danes se trenja teh zvokov zrcalijo v nepredvidljivosti in nemiru podnebnih sprememb ter naravnih nesreč. Da bi to lažje razumeli, si predstavljajte svet, ki je v konfliktu na vseh ravneh, in pomislite, kakšen vpliv ima to na širše okolje. Ko si zamislimo dva človeka, ki se pred nami nasilno prepirata, to ustvarja ozračje, ki je tudi del našega notranjega psihološkega stanja. Zavedati se moramo njegovega pomena enako resno kot ozračja na nebu nad nami. Na psihološki in družbeni ravni je notranje ozračje človeštva v katastrofalnem in kaotičnem stanju, podobno kot so zunanje razmere v okolju v nenehnih spremembah in kaosu.
Če gremo še korak dlje v našem zavedanju, smo že opazili, kako velika iluzija nebrzdane komercializacije prikriva resničnost globokega nasilja. Pomembno pa je poudariti, da gre za nasilje psihološke, družbene in ekonomske narave. Oseba, ki živi pod nenehnim stresom in je depresivna zaradi dolgotrajnega fizičnega dela, ki ga opravlja kot stroj, je pravzaprav žrtev globljega sistemskega nasilja, ki ga doživlja na psihološki ravni. Vsesplošno nasilje ima močan vpliv na elemente narave, saj je med človekom in njegovim okoljem vse povezano in soodvisno, od notranjega do zunanjega.
Prodaja orožja med državami je nedvomno dejanje nasilja – kaj drugega bi to sploh lahko bilo? Podobno je tudi obstoj brezdomstva na naših ulicah ne le družbena krivica, ampak tudi oblika nasilja, ki jo posredno izvajajo vlade in preostala družba. Če globlje pogledamo v to notranjo resničnost, z zavedanjem naše psihološke in duhovne medsebojne povezanosti, je želja premožnih držav po še večjem »uspehu«, medtem ko na milijone ljudi strada in jim primanjkuje osnovnih življenjskih potrebščin, prav tako dejanje nasilja. Ko zahodni svet praznuje božič s pretirano potrošnjo in požrešnostjo, medtem ko mnogi ljudje v oddaljenih državah umirajo zaradi revščine, je tudi to oblika posrednega nasilja. Naše kolektivno samozadovoljstvo predstavlja nepojmljivo nasilje nad neštetimi ljudmi, ki so manj srečni od nas, ne glede na posledice za širše okolje. Vse te oblike družbenega, ekonomskega in psihološkega nasilja sprejemamo kot nekaj običajnega, kot del vsakdana. Toda ta notranja naravnanost in dejanja se kopičijo, kar lahko vidimo vsepovsod okoli sebe. Podnebne spremembe, skrajna revščina, vojne in konflikti – vse to je končni rezultat življenja človeštva brez pravega spoštovanja medsebojnih odnosov, na tako disfunkcionalen način že več desetletij, če ne kar tisočletij.
Dosegli smo točko, ko je izčrpavajoče vedenje človeštva povzročilo tak kaos in neravnovesje v naših družbah, da vremenske razmere na tem planetu spominjajo na um, preobremenjen do te mere, da ne more več normalno delovati. Zdi se, kot da smo okolje spremenili v svojega sovražnika in ga prisilili, da se bojuje proti nam z razdejanjem, ki ga povzročajo cunamiji, potresi, poplave, suše in druge naravne nesreče. To opustošenje, ki ga povzroča okolje, prinaša še večje razdejanje v naše družbe, kar bi, po mnenju mnogih analitikov, lahko privedlo do novih vojn med državami zaradi pomanjkanja naravnih virov, kot je voda. Vedenje okolja odseva vedenje človeka, in to, kar se dogaja zdaj, je šele začetek. Če torej človek popolnoma ne spremeni svojega ravnanja in ne uvede načela medsebojne delitve v svetovne zadeve, lahko pričakujemo, da največja nevarnost v prihodnosti ne bodo nenadzorovane podnebne spremembe, temveč človeštvo samo, z razplamtevanjem globalnih vojn, ki bi sčasoma lahko uničile vse življenje na Zemlji.
Pravkar ste podali zloveščo napoved – če bo človeštvo nadaljevalo po trenutni poti, ne bodo podnebne spremembe tiste, ki bodo na koncu privedle do planetarne katastrofe, temveč naša dejanja kot posameznikov in narodov. Ali v tej ugotovitvi tiči še dodatna plast tragične ironije, ker se mnogi ljudje danes ne zavedajo velike iluzije komercializacije, ki je, kot ste opisali, sistemska gonilna sila za temi uničujočimi trendi?
Nedvomno se večina ljudi ne zaveda resne nevarnosti komercializacije, tako kot se večina ljudi ne zaveda, kako resna in zahtevna je okoljska kriza. Človeštvo lahko glede na to vprašanje razdelimo v štiri velike skupine: na okoljske znanstvenike, borce in aktiviste, zaskrbljene državljane ter preostale množice običajnih ljudi. Med večino človeštva, ki se s tem vprašanjem sploh ne ukvarja, je več milijard revnih ljudi v državah v razvoju, ki se vsak dan bojujejo, da bi nahranili sebe in svoje družine. Razumljivo je, da večina teh ljudi nima ne časa ne volje razmišljati o znanstveni resničnosti globalnega segrevanja, kljub temu da jih vse več postaja nedolžnih žrtev podnebnih nesreč.
Med milijoni zaskrbljenih državljanov v bogatih državah, ki se zavedajo podnebne krize, jih velik delež pravzaprav nima pravega vpogleda v resnična dejstva ali dejanski obseg izziva. Pogosto to vprašanje omejujejo na osebne odločitve, kot so recikliranje v gospodinjstvu ali etično potrošništvo. Če bi razumeli resnični obseg škode, ki jo je človeštvo povzročilo planetu, in dejansko nevarnost naraščajočih globalnih temperatur, bi bilo po vsem svetu prelito veliko solz. Tako kot mnoge znanstvenike globoko prizadene zavedanje o skrb zbujajočem stanju okolja, bi tudi celotno človeštvo dolgo jokalo, če bi nenadoma dojelo, kako blizu smo uničenju našega planetarnega doma.
In vendar je tragična ironija našega položaja, kot pravilno ugotavljate, v tem, da je večina človeštva še bolj oddaljena od razumevanja, kako je komercializacija v samem jedru naših današnjih težav, s katerimi se vsi srečujemo v različni meri. Razlog za to pomanjkanje zavedanja je preprost: srca človeštva niso dovolj prebujena niti dovolj vključena v prizadevanja za blaženje svetovnih kriz. Kot sem že večkrat poudaril, če bi se dovolj ljudi resnično zavedalo resničnega obsega podnebne krize in njenih človeških vzrokov, ne bi bilo med milijardami ljudi zgolj peščice predanih aktivistov. Mnoge misli zaskrbljenih državljanov so morda usmerjene v to vprašanje, morda je prisotna njihova volja do dobrega, vendar je treba prebuditi duhovno srce celotnega človeštva – kar pomeni, da potrebujemo aktivno in usmerjeno ljubezen milijonov navadnih ljudi. Potrebujemo množice, ki nam stojijo ob strani, s srcem, ki gori za pravičnost. Prav samozadovoljstvo povprečnega človeka dobre volje pa je odgovorno za to, da ostajajo ti vztrajni protestniki le redki posamezniki.
Ali je dovolj reči, da je naše pomanjkanje zavedanja o resničnem obsegu okoljske krize zgolj posledica pomanjkanja ljubezni ali »srčne zavzetosti« za svetovne probleme, ali pa lahko globlje razumemo temeljne vzroke za razširjeno človeško samozadovoljstvo? Če je mogoče, bi lahko pojasnili še nekatere dejavnike, ki zavirajo naše zavedanje o problemu nebrzdane komercializacije ter o potrebi po dramatični in nujni družbeni preobrazbi.
Tudi tukaj moramo premisliti o iluzijah, ki podpirajo naš samozadovoljni način življenja, tistih, ki nam šepetajo: »življenje gre naprej«, »bodi srečen«, »uživaj življenje«, »živiš samo enkrat«, »imej se lepo – zaslužiš si to«. Te iluzije so ljube silam komercializacije; so kot parfum vsakdanjega poslovanja, kot prijetna melodija za interese, ki iščejo dobiček. In te iluzije, te fantazije, ki nenehno preusmerjajo našo pozornost stran od resničnosti, preglasijo srce. Lahko potegnemo vzporednico med tem, kaj bolezni, kot sta rak ali HIV, pomenijo za človeško telo, in tem, kaj iluzije pomenijo za človeško srce. Srce je kot otrok – zelo nedolžno. Ne spregovori, če ga ne pritegnemo, saj v njem ni arogance, preračunljivosti ali sebičnosti. Le um kalkulira in presoja ter ustvarja delitve našega vsakdanjega življenja, ko se poistovetimo z velikim »Jaz«. A osebnost ni srce, in srce zagotovo ni osebnost.
Te koncepte ljubezni in iluzije je pogosto težko pojasniti v povezavi z vprašanjem družbene preobrazbe, saj lahko duhovno resničnost srca dojamemo in izkusimo le skozi notranje zavedanje, ne pa zgolj s knjigami ali intelektualnim razumevanjem. Če na to vprašanje pogledamo na način, ki ga predlagam, lahko opazimo dva ključna dejavnika, ki oblikujeta prevladujoč odnos samozadovoljstva in brezbrižnosti v premožni družbi: prvi je strah, drugi pa iluzija, ki je potrebna za pomiritev tega strahu. Poglejmo na primer iluzijo, da lahko v razdeljeni in disfunkcionalni družbi, kot je naša, dosežemo neodvisno srečo, in nato opazujmo spremljajoči strah pred osamljenostjo, pred tem, da ne bomo prepoznani kot »uspešni« v življenju, ter strah pred prazno dokončnostjo smrti. Naše stalno iskanje psihološke varnosti je nezavedna sila, ki poganja našo sebično željo po sreči, ki vedno izhaja iz temelja strahu. V najširšem duhovnem smislu je strah prtljaga, ki že tisočletja zavira človeški razvoj, podobno kot osel, privezan na mlinsko kolo, ki se nenehno vrti v krogu.
Rezultat teh ustaljenih psiholoških nagnjenj je, kot ste opredelili, pomanjkanje srčne vpletenosti v svetovne probleme, saj je večina ljudi preveč zatopljena v svoje osebne bitke za srečo in uspeh, da bi prepoznala resnico o »veliki iluziji« komercializacije ali o svetu, ki je v krizi in zmedi. Politiki so zmedeni, če že ne povsem skorumpirani, mi, državljani, pa smo prav tako zmedeni glede resnosti svetovnih razmer – slepi vodijo slepe. Kljub temu še vedno volimo nove politike v množičnih in pretirano dragih volilnih kampanjah, saj človeštvo vztraja pri svojih starih iluzijah, še posebej pri tistih, ki nam skozi tradicijo zagotavljajo občutek kontinuitete ali trajnosti.
Na naše kolektivno samozadovoljstvo bi morali gledati kot na resno grožnjo svetu, primerljivo z nevarnostjo komercializacije. Ne pozabimo, da je človeško samozadovoljstvo obstajalo že dolgo pred kapitalističnim podjetništvom ali ekonomsko globalizacijo. Ko se združi z brezbrižnostjo, bodisi na ravni posameznika bodisi družbe, lahko samozadovoljstvo opišemo kot eno najstarejših bolezni človeštva, ki je po svojem vplivu celo bolj škodljivo kot sodobne sile komercializacije. Kako izjemno je, da je človeštvo motivirano za iskanje cepiv proti grozljivim boleznim, kot sta zika ali ebola, pa vendar še nismo niti začeli iskati zdravila za naše endemično samozadovoljstvo, ki je nedvomno v samem jedru svetovnega trpljenja.
V tej luči je zanimivo opazovati, kako je komercializacija sama po sebi huda vojna – vojna proti človeštvu in njegovemu duhovnemu razvoju. Mehanizem komercializacije je tako prefinjen in izmuzljiv, da mnogi ljudje ne prepoznajo resničnosti te vojne ali pa jo zamenjujejo zgolj za potrošništvo. Potrošništvo in komercializacija sta medsebojno odvisna in se za svoj obstoj napajata drug iz drugega; vendar so prav sile komercializacije tiste, ki poganjajo procese uničevanja planeta, pri katerih danes sodelujemo vsi. Tako kot konzumiramo hrano, poceni oblačila in vse pripomočke sodobnega življenja, konzumiramo tudi idejo, da lahko postanemo individualno srečni v razdeljeni in ekološko nevzdržni družbi, dokler ne obstanemo ujeti v življenje, ki se vrti okoli egocentričnega iskanja psihološke varnosti prek materialnih in čustvenih navezanosti. To je prefinjena past, ki nam jo ponujajo sile komercializacije in ki nezavedno vpliva na vsakega posameznika, saj manipulira z našimi subtilnimi ali čustvenimi telesi, kjer komercializacija prebiva kot psihološki pojav. Ta nas zadržuje v gosti megli zmede, ki preprečuje umu, da bi jasno deloval z zavedanjem in videl resničnost takšno, kakršna je. Človeštvo v vsakdanjem življenju deluje tako čredno, da mnogi sploh ne zaznajo škodljivega vpliva komercializacije, medtem ko večina etabliranih politikov in finančno uspešnih posameznikov brez pomislekov podpira ideologijo tržnih sil, ne da bi se spraševali o njenih uničujočih posledicah.
Če k temu razumevanju dodamo še problem razdiralnih »izmov« v človeški zavesti, dobimo precej celovito sliko, zakaj smo vsi nehote udeleženci kriz našega časa. Komercializacija se napaja iz »izmov« in ideologij enako kot iz družbenih iluzij, četudi so ti »izmi« stari več tisoč let. Ta mehanizem delovanja lahko opazujemo holistično, saj boj »izmov« v vseh svojih glavnih pojavnih oblikah – bodisi kapitalizem, socializem, nacionalizem ali kateri koli drug politični ali verski »izem« – vzdržuje dinamiko komercializacije ter vpliva na naše razmišljanje in dejanja.
Na primer, ko se ena skupina ali država spopada z nasprotno stranjo iz nacionalističnih ali ideoloških razlogov, so v to vedno vpletene velike vsote denarja in sredstev, denimo z ustvarjanjem in nakupom novih količin orožja. Več kot se orožje kupuje in prodaja, večji so dobički, ki izhajajo iz disfunkcionalne konkurence, ki jo poganjajo tržne sile, kar dodatno krepi moč in obseg komercializacije po vsem svetu. Bogati postajajo še bogatejši, medtem ko revni še naprej trpijo zaradi osiromašenja in razseljevanja, ki ju povzročajo državljanske vojne in regionalni konflikti. Tekmujoče države se obenem nenehno trudijo povečati nadzor nad svetovnimi viri, pri čemer gospodarska rast in dobički podjetij vedno prevladajo nad družbenimi in okoljskimi skrbmi.
Za ponazoritev teh začaranih krogov komercializacije, ki jih v veliki meri podpirajo že obstoječe delitve med ljudmi in narodi, ki izvirajo iz naše pripadnosti nasprotujočim si »izmom«, bi lahko navedli številne primere. Danes po svetu opažamo tudi poseben pojav, kjer nekateri »izmi« potrebujejo komercializacijo za širjenje svojih ciljev in razdiralnih namenov. Sem sodijo na primer številne verske teroristične skupine, ki uporabljajo sodobne finančne strategije za krepitev moči in vpliva, pogosto s prikrito podporo prevarantskih poslovnih in državnih interesov. Na splošno smo vsi do neke mere vpleteni v problem »izmov«, ki jih vse bolj prevzemajo sile komercializacije, vključno s problemom rasizma, ki ga je v zadnjih desetletjih zasenčil proces globalnega ekonomskega povezovanja. Seveda je tudi rasizem oblika »izma«, ki ostaja razširjen v sodobni družbi, ne glede na komercialne koristi, kot so poceni delovna sila v tujini ali manj omejeno priseljevanje v regijah, kot je Evropska unija.
Upam, da vam bodo ta kratka opažanja pomagala doumeti, da komercializacija zajema veliko več kot zgolj poslovno dejavnost ali gonjo za dobičkom. Gre namreč za zelo starodaven izraz tistih sil materialnosti, ki so subtilno vnovič vstopile v naša telesa, da bi stopnjevale kaos in uničenje, ki ga povzroča človeštvo kot celota – z vseh strani in v vseh smereh. S spodbujanjem množičnega potrošništva poskuša komercializacija uničiti Zemljo in zavirati našo duhovno rast. Z iluzijami o potrošniški izbiri, osebni sreči in materialnem udobju prikrito zmede in si podredi posameznike, hkrati pa se pretkano vtihotapi v ideološke okvire človeške zavesti, da bi v imenu zavajajočih ideologij sprožila še več vojn. To je zmaj mnogoterih obrazov, tako očitnih kot skritih. Poganja ga množica različnih sil, ki skupaj vzdržujejo največjo človeško iluzijo – iluzijo, da lahko še naprej živimo v tako razdeljenem, nepravičnem in samouničujočem svetovnem redu. Če pozorno opazujemo psihološke mehanizme, ki jih komercializacija uporablja za doseganje svojih ciljev, se razkriva kot poosebljenje čistega zla.
Nekateri bralci se morda sprašujejo, ali so napredni aktivisti in angažirani državljani sami del množične zmede, pomanjkanja ozaveščenosti ter samozadovoljstva in ravnodušnosti, ki jih opisujete, še posebej glede okoljskega vprašanja. Ali se aktivisti ne zavedajo pravega obsega te krize in se pogosto s srcem ne vključujejo v prizadevanja za pravičen in trajnosten svet?
Med štirimi skupinami ljudi, ki sem jih že omenil v kontekstu naše globalne ozaveščenosti o okoljskih vprašanjih, je zanimivo, da se je oblikovalo neformalno partnerstvo med okoljskimi znanstveniki in aktivisti. Obe skupini se jasno zavedata zastrašujočih izzivov, s katerimi se soočamo, in se medsebojno potrebujeta zaradi vsega, kar stoji na poti sprememb – pri čemer mislim na celoten sistem politik, ki služijo sebičnim interesom, na korporativno prevlado nad vladami ter na prevladujočo inercijo in samozadovoljstvo javnosti. Če govorimo v duhovnem smislu ljubezni in ozaveščenosti, potem aktivisti in prebujeni znanstveniki zagotovo v tem vprašanju bolj kot kdorkoli drug izražajo lastnosti srca, kot sta zrelost in odgovornost, o čemer sem že govoril.
Številne okoljevarstvene skupine so v svoji celoti resnično energični predstavniki človeške volje do dobrega v povezavi s temi vprašanji. A prav tu se pojavi paradoks, saj se te skupine skupaj bojujejo proti zapletenemu sistemu, ki v odzivu na okoljsko krizo ne dopušča, da bi se razcvetela ljubezen. V tem smislu je razumljivo, da so številni aktivisti zaradi nepravičnosti sistema, proti kateremu se bojujejo, postali utrujeni in zagrenjeni. Navsezadnje delujejo v imenu celotnega prebivalstva, zastopajo skupno dobro vsega človeštva, a jih prebivalstvo ne podpira z množičnimi demonstracijami in stalnim angažmajem glede podnebnih sprememb. Naj Bog blagoslovi aktiviste po vsem svetu v vseh njihovih naprednih oblikah, saj bi morda brez njih ideja »okoljske pravičnosti« nikoli ne zaživela v naši zavesti.
Zato vedite, da moj namen ni kritizirati aktiviste kakršnih koli političnih ali ideoloških prepričanj, vendar bi bilo morda koristno, če bi raziskali, česa primanjkuje v globalnem aktivizmu, da bi lahko jasneje začutili nove načine vključevanja srca. Ali je mogoče, da obstaja povsem drugačna vrsta aktivizma, ki bi jo lahko izvajali skupaj z nešteto drugimi ljudmi, ki bi temeljila na ideji povezanosti, svobode in nedeljivem pristopu k človeškim odnosom, ki presega ideologije in »izme«? Na žalost ugotavljamo, da veliko aktivistov trenutno zagovarja antikapitalistična stališča, tudi v okoljskih kampanjah in akademskih krogih, kjer se izziv pogosto oblikuje kot »kapitalizem proti podnebju«. To je morda do neke mere razumljivo, glede na obsežnost sil, ki nam nasprotujejo, vendar je velika napaka verjeti, da smo sami nekako neodvisni od kapitalizma, saj smo dejansko vsi sestavni del delovanja in procesov tega sistema – upam, da je bilo to jasno pojasnjeno v naši prejšnji razpravi.
Zato je nemogoče nasprotovati kapitalizmu, če to pomeni, da se ločimo od problemov v naši družbi, saj takšno nepremišljeno razmišljanje ustvarja dodaten »izem«, ki je prav tako del težave. O tej temi sem že večkrat pisal, dovolj je reči, da v tem razumevanju ni ljubezni – gre le za intelektualno razmišljanje. Problem ni v kapitalizmu, neoliberalizmu, konservativizmu ali libertarizmu – problem je pomanjkanje ljubezni in pravilnih medsebojnih odnosov v našem svetu. Sile komercializacije so danes v središču tega problema, saj s svojim škodljivim vplivanjem ljudi spodbujajo k potrošništvu, iskanju uspeha, materialističnemu življenju in ravnodušnosti do drugih.
Vse naše zapletene analize različnih »izmov« se bodo morale nekoč razbliniti, če se bodo narodi in države končno naučili živeti v preprostem miru in harmoniji drug z drugim. Toda v teh preveč intelektualnih časih se le redki aktivisti odločijo, da bi na naše težave pogledali skozi notranjo zavest angažiranega srca; namesto tega se raje odločajo za nepremišljeno in fanatično uporabo načela kapitalizma. To je podobno izrazu »Bog«, ki ga uporabljamo v različnih kontekstih, celo v stavku »Bog tako hoče«, ko ubijamo druge ljudi. Podobno je bil izraz kapitalizem zlorabljen in razvrednoten iz številnih razlogov, tudi zaradi aktivistov, ki napačno verjamejo, da je kapitalizem kriv za vse družbene težave, skoraj kot da bi teorija ali ideologija lahko delovala neodvisno od človeškega mišljenja in dejanj. Pri obsodbi bi morali biti vsaj natančni in priznati, da gre pravzaprav za vojno – vojno nasilnih sil in energij, ki jih pravilneje imenujemo komercializacija. Kateri so vodilni dejavniki, ki so v ozadju teh škodljivih sistemskih procesov? Znova moramo prepoznati zgrešene človeške namere in škodljiva dejanja, v katerih smo soudeleženi vsi. V jedru vsega tega pa tiči naš občutek ločenosti med seboj in od naravnega sveta.
Ali obstaja dodatna nevarnost, da se poistovetimo z antikapitalističnim stališčem, kar ima opraviti s samo naravo sistema, ki je tako močan, da zlahka marginalizira ali prelisiči tiste, ki mu nasprotujejo? To je ena glavnih tem vaših publikacij, kjer spodbujate potrebo po novi obliki globalnega aktivizma, ki vključuje množice navadnih ljudi, združenih v enoten poziv vladam, naj v svetovne ekonomske politike v celoti vključijo načelo delitve.[7]
Kratek odgovor na to vprašanje je, po mojem mnenju, zdrava pamet. Zato nam ni treba sprejemati dodatnih zapletenih intelektualnih teorij, ki zgolj zamegljujejo naše notranje zavedanje o preprosti poti do planetarne preobrazbe. Velik del aktivistov, ki se zavzema za okoljsko in socialno pravičnost, nasprotuje trenutnemu sistemu, vendar si predstavljajte, kaj bi se zgodilo, če bi se jim s podobnim pristopom pridružile množice običajnih ljudi? Multinacionalne korporacije so tiste, ki nadzorujejo naše vlade, imajo podporo policije in drugih organov ter moč, da zakone in politike oblikujejo v svojo korist. Kdo, menite, bo zmagal, če protestniki poskušajo doseči spremembe z množičnim nasprotovanjem in antagonizmom do establišmenta? Bolj ko nasprotuješ kateremu koli posamezniku ali instituciji, bolj se bo ta naravno zaščitil in sprejel vse potrebne ukrepe za obrambo. Pri multinacionalnih korporacijah in vladah, ki imajo moč sprejemati nove zakone, že opažamo opozorilne posledice trenutnih trendov, kar nam razkrivajo globalna nadzorna razkritja.
Seveda vsi aktivisti ne sprejemajo miselnosti »anti« in »izmov«, danes pa smo priča novemu pojavu v svetu – pionirski mladini, ki postaja vse bolj angažirana in se zaveda potrebe po temeljiti spremembi javnih stališč in vladnih politik. Ti mladi so resnično upanje sveta, čeprav je zanje vse težje delovati v naših pretirano skomercializiranih družbah, kjer so ljudje pod stresom in zmedeni, kjer se vse privatizira in reducira na tržno vrednost. Kot vemo, je velik del mladih močno zadolžen zaradi visokih stroškov izobraževanja, milijoni so brezposelni, le redki pa si lahko privoščijo dostojen dom. Kljub temu so prav oni tisti, ki nam lahko pokažejo, kako začeti novo dobo za človeštvo, karkoli že ta izraz pomeni. Pogosto slišimo, kako duhovne skupine govorijo o »novi dobi« ali »dobi Vodnarja«, vendar jaz raje uporabljam bolj prizemljen jezik in govorim o dobi srca, ali srčni dobi, saj je srce vedno z nami in mu ni treba nadeti nove oznake. Poleg tega, če želimo začeti novo dobo, je ne moremo uresničiti brez kolektivne vključitve srca.
To je eden izmed razlogov, zakaj je načelo medsebojne delitve v teh časih tako ključnega pomena. V prenesenem pomenu je kot izvir mleka, iz katerega lahko pijejo vsi aktivisti z vseh področij življenja, pri čemer dviguje vsakogar in nas združuje v naših različnih prizadevanjih. Načelo medsebojne delitve temelji na zdravi pameti, volji do dobrega in ljubezni sami. To je tisto, za kar se na različne načine, četudi nezavedno, bojujejo vsi aktivisti. Z notranjega ali duhovnega vidika to pomeni ravnovesje in pravilne medsebojne odnose. Lahko bi rekli, da je načelo medsebojne delitve mati vseh lastnosti srca.
III. del: Demonstracija ljubenzni v delovanju
V prejšnjem intervjuju ste pojasnili, kako okoljevarstveniki začenjajo vključevati načelo medsebojne delitve v svoje zagovorniško delo, toda kaj pomeni vključiti notranji vidik medsebojne delitve v okoljski aktivizem? Z drugimi besedami, kako bomo prepoznali trenutek, ko aktivisti »vključujejo srce« in izkazujejo »ljubezen v delovanju«?
Ne gre za to, da bi morali okoljski aktivisti prenehati svoje delo ali iti v povsem drugo smer, temveč bolj za to, da med nadaljevanjem naših prizadevanj za različne cilje razmišljamo tudi o notranji plati svetovnih problemov. To pomeni predvsem, kot sem obravnaval v knjigi Razglasitev 25. člena, da se lahko hkrati zavzemamo za nepreklicno odpravo svetovne lakote in pozivamo vlade k ukrepanju proti podnebnim spremembam ali kateri koli drugi zadevi, za katero se bojujemo.[8] Osnovni notranji ali duhovni pomen okoljske krize je, da je razširila človeško zavest na planetarno raven, kar pomeni, da na milijone ljudi ne razmišlja zgolj o dobrobiti okolja v svojih državah ali skupnostih, temveč tudi o okolju celotnega sveta – o globalni atmosferi in biosferi, ki pripadata vsem nam. Danes je skoraj postalo modno zagovarjati okoljske skrbi, medtem ko se zdi, da je v primerjavi s tem globalna zavest o resničnosti lakote in endemične revščine zanemarjena.
Toda če lahko organiziramo velike demonstracije za okolje, zakaj ne bi mogli organizirati nepredstavljivo množičnih protestov, s katerimi bi pritisnili na vlade, da nahranijo lačne in pomagajo vsem, ki trpijo zaradi preprečljivih bolezni? Vemo namreč, da vsako leto po nepotrebnem umrejo milijoni ljudi zaradi revščine. Ne želim ponavljati istih argumentov, ki sem jih že prej izpostavil, vendar je naše zavedanje o svetovnih problemih tako razdrobljeno, da se z mnogimi okoljevarstveniki komajda lahko pogovarjaš o krizi svetovne lakote in revščine. To pomeni, da tudi okoljevarstvo podleže še eni iluziji ali »izmu«, ki ga je samo ustvarilo.
Okoljevarstveniki se pogosto zavzemajo za otroke prihodnjih generacij, a kaj pa otroci naše zdajšnje generacije, ki umirajo zaradi lakote kot posledice vladnega zanemarjanja, ki ga družba tiho odobrava? Trdim, da ti otroci dejansko umirajo zaradi »notranjega CO2«, ki prežema naš planet in se izrazito kaže v naši kolektivni samozadovoljnosti, nevednosti in brezbrižnosti. Če gledamo iz najbolj prizemljene in človeške perspektive – ali niso otroci revnih skupnosti tudi naši otroci, za katere bi se morali bojevati in jih zaščititi? Miselnost, ki se v privilegiranih bogatih državah osredotoča zgolj na »moje otroke« ali »mojo prihodnost«, je sama po sebi najhujša oblika onesnaženja v odnosu do pravilnih medsebojnih odnosov. Gre za resnično neuravnovešen in zavajajoč način razmišljanja, daleč od razumevanja ljubezni v delovanju ali resničnega zavedanja srca.
Prej sem opozoril na nevarnost, da bi politiki v primeru nove svetovne finančne krize okolje postavili na stranski tir, toda zdaj, ko so milijoni osredotočeni na grožnjo podnebnih sprememb, se zdi, kot da smo že postavili na stranski tir trajno krizo svetovne lakote. Ali res lahko verjamemo, da je zdravo skrbeti za blaginjo svojih pravnukov, ko ima vaša družina že zdaj več, kot potrebuje, v primerjavi s tisoči otrok, ki vsak teden umirajo zaradi življenja v skrajni revščini? Ne glede na to, kako zelo »preoblečemo« te občutke v mnenja o globalnem segrevanju, gre še vedno za isto miselnost kot pri samozadovoljni osebi, ki pravi: »Lakota je vedno bila in vedno bo.« Dokler bo ta miselnost prisotna med velikim delom svetovnega prebivalstva, bodo vedno obstajali tisti, ki bodo na podnebno krizo odgovarjali z besedami: »Kaj bi se sploh sekirali, saj smo tako ali tako vsi obsojeni na propad.«
Veliko je tudi uglednih podnebnih aktivistov in zagovornikov, ki nikoli ne omenjajo krize svetovne lakote in revščine, kot da jih bolj skrbi zniževanje povprečnih svetovnih temperatur kot prehranjevanje umirajočih revnih ljudi. S tem se dejansko zavzemajo za skupno dobro tistih, ki živijo v sodobni bogati družbi, ne pa za skupno dobro sveta kot celote, za eno človeštvo. Zato sta po mojem mnenju glavni duhovni avtoriteti na tem področju Willy Brandt in papež Frančišek, kar se kaže v Brandtovem poročilu in nedavni papeževi okrožnici Laudato si.
V tretjem poglavju knjige Razglasitev 25. člena ste zapisali, da se »ne moremo bojevati proti podnebnim spremembam in okoljski krizi, ne da bi hkrati reševali nepravično revščino, ki je prisotna v svetu obilja, kajti ravno tu lahko iščemo rešitve za svoje ekološke probleme«. Ali lahko povzamete svoje razmišljanje?
Bralce pozivam, naj sami premislijo o tem, vendar je bistveno sporočilo, da so stalne demonstracije edini način za preusmeritev kritičnih svetovnih razmer prek množičnega izražanja enotnosti med milijoni ljudi v vseh državah. 25. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki določa, da mora imeti vsak moški, ženska in otrok dostop do osnovnih življenjskih potrebščin, je resnično izjemno vodilo za množice navadnih ljudi na poti k pravičnosti in svobodi, še posebej če upoštevamo velike spremembe, ki bi jih izvajanje 25. člena prineslo v svetovne politične in ekonomske zadeve.
To velja zlasti za Združene narode, ki bi jih morali obravnavati kot organizacijo, ki pripada ljudem sveta, ne pa korporativnim interesom ali velikim silam, zastopanim v Varnostnem svetu. Tako bi lahko množični in stalni protesti po vsem svetu, osredotočeni na človekove pravice iz 25. člena, sčasoma vrnili Brandtovo poročilo na pogajalsko mizo ali vsaj njegov visoko zastavljen predlog za nujni program prerazporeditve virov, da bi odpravil lakoto in skrajno revščino kot mednarodno prednostno nalogo. To je v bistvu ključ do nadaljnjih strukturnih sprememb svetovne ekonomije, ki so potrebne za reševanje naših dolgoročnih varnostnih in okoljskih kriz.
Vsakdo lahko razume in sledi kratki utemeljitvi, ki jo podajam v knjigi, pri čemer je ključno razumevanje problema komercializacije, o katerem sva v tem intervjuju že podrobneje razpravljala. Brez nenehnih protestnih dejavnosti, v katerih sodelujejo milijoni, če ne celo milijarde ljudi, in ki trajajo več mesecev ali celo let, bodo sile komercializacije, ki obvladujejo naše politične in ekonomske institucije, še naprej pospeševale svetovne trende v smeri še večjih katastrof in pretresov.
V trenutnih razmerah je nemogoče, da bi države uresničile ambiciozen načrt za omejitev svetovnih emisij ogljika, trajno odpravo lakote in pravično porazdelitev bremena pri reševanju begunske krize. Ko pa se bodo vlade zavezale k medsebojni delitvi svetovnih virov z namenom, da bi v nekaj letih odpravile moralno nesprejemljivo revščino, ki ogroža življenja, bodo morale države sodelovati in si deliti odgovornost pri reševanju številnih drugih izzivov – vključno s spopadanjem s podnebnimi spremembami in sanacijo okolja. V knjigi z enostavnim deduktivnim sklepanjem pojasnjujem to neizpodbitno logiko, ki obravnava tudi pereče vprašanje, kako stabilizirati in postopoma zmanjšati svetovno prebivalstvo s trajnim zagotavljanjem temeljnih družbeno-ekonomskih pravic za vsakogar.
Vendar to ni še ena teorija sprememb, ki bi jo želel promovirati, saj gre za prizemljena in človeška vprašanja, za razumevanje katerih se ni treba zateči k nobeni teoriji ali »izmu«. Rešitev svetovnih problemov, kot jo predlagam, je v svojem konceptu izjemno preprosta. Toda globlja vprašanja se nanašajo na to, kaj se bo zgodilo, če bodo milijoni ljudi neprestano protestirali z enim samim ciljem in enotnim namenom. Ta vprašanja nas vračajo k »notranjemu« raziskovanju našega pomanjkanja ljubezni in srčnega zavedanja. Če si lahko predstavljamo neskončne demonstracije, osredotočene na to, da bi Združeni narodi nadzirali izvajanje 25. člena v vseh državah, bo to povzročilo, da bodo milijoni ljudi bolj jasno dojeli resničnost kritičnih razmer v svetu ter se jih bolj zavedali.
Skupaj moramo priti do spoznanja, da so vse težave, ki smo jim danes priča – vsa beda, delitve in sovraštvo – posledica dejstva, da nam od ustanovitve Združenih narodov ni uspelo deliti svetovnih virov ter da še naprej brezglavo stopamo v napačno smer. Rešitev svetovnih problemov v tem smislu ni 25. člen, temveč prebujenje človeškega srca na globalni ravni, ki temelji na ozaveščenosti, povezanosti in ljubezni, ter spoznanje, da moramo načelo medsebojne delitve vpeljati v svetovne zadeve, preden bo prepozno.
Če bo dovolj ljudi prišlo do tega radostnega in upanja polnega spoznanja, si lahko predstavljamo, kako se bo naša skupna zavest kmalu razširila in začela prepoznavati povezave med medsebojno prepletenimi svetovnimi krizami. Ko se bo večina človeštva z vsem srcem osredotočila na reševanje problema lakote in revščine, bomo lažje prepoznali nepravičnost, ki leži v ozadju naših okoljskih težav – v smislu izkoriščanja človeka ter zakonite kraje in uničevanja, ki jih povzročajo multinacionalne korporacije. Sčasoma bo na milijone običajnih ljudi začelo dvomiti o smiselnosti obsedenosti naših družb z materialnimi dobrinami in potratno potrošnjo ter si namesto tega prizadevati za preprostejše življenje brez nenehne želje po bogastvu in uspehu.
To bo imelo ogromen vpliv tudi na naše izobraževalne sisteme ter kulturne in družbene ustanove; dejansko bodo učinki zagotavljanja osnovnih potreb za vse ljudi sčasoma izboljšali vse vidike človeškega delovanja. Le na kratko povzemam, kar predstavlja veliko in izjemno preobrazbo, ki se bo zgodila v naših družbah, če bomo v eni generaciji končno uresničili 25. člen. Nedvomno bo to zahteven in dolgotrajen proces, tudi če bo večina sveta podprla to pomembno pobudo.
Pravkar ste omenili pomembno temo, ki ste jo do zdaj le na kratko obravnavali, in sicer kako lahko v premožnejših državah dosežemo manjšo porabo virov ter pravičnejše življenjske standarde med vsemi državami in znotraj njih. Čeprav ste to vprašanje v prvem delu intervjuja na kratko osvetlili z eksoteričnega ali »zunanjega« vidika, ostaja še veliko neodgovorjenih vprašanj glede tega, kako lahko v sodobnih potrošniških družbah dosežemo potrebne spremembe v naših stališčih in vedenju. Ali je tudi to vprašanje mogoče resnično razumeti le z notranje ali psihološke perspektive, torej kot premik v človeški zavesti ali širjenje našega kolektivnega zavedanja?
Res je, da le redki napredni misleci obravnavajo politiko tega vprašanja z bolj celostne, duhovne ali psihološke perspektive, kar je edini način, s katerim lahko zaznamo pravi odgovor. Najprej moramo razumeti, da je za to, da bi prebivalstvo lahko živelo bolj preprosto in pravično znotraj biofizikalnih omejitev Zemlje, treba zmanjšati pojavnost stresa in depresije po vsem svetu. Velik del človeštva trpi zaradi stresa, ki ga povzroča življenje v disfunkcionalni družbi, polni neskončnih delitev in konfliktov. Posledica tega stresa je strah v vseh oblikah – strah pred drugimi, strah pred spremembami, strah pred življenjem, strah pred samim seboj. Ne morete pričakovati, da bo človek, ki trpi zaradi stresa, depresije in strahu, živel preprosteje, saj to zahteva tudi večjo notranjo svobodo in odmaknjenost.
Če pozorno opazujemo nekoga, ki trpi zaradi stresa in depresije, lahko opazimo njegovo psihološko težnjo po iskanju občutka notranje varnosti prek navezanosti, bodisi materialne bodisi čustvene narave – kar je očitno v nasprotju s svobodnim in preprostim življenjem v zavedanju. Eno izmed zdravil za prevladujoči hitri in napeti način življenja je stalna ljubeča pozornost na vseh področjih vsakdanjega delovanja – toda tu se znova pokaže naša težava. Kako bi lahko uravnovesili stres v naši družbi, če celoten svet trpi zaradi pomanjkanja ljubezni, duhovnosti in celo osnovnega znanja o notranji svobodi? Absurdnost našega položaja se kaže v tem, da smo oropani možnosti preprostega življenja, čeprav je prav to edina trajna rešitev naših skupnih težav. Na primer, v Krišnamurtijevih šolah so številni učitelji obžalovali, da so se njihovi učenci naučili umetnosti preprostega, inteligentnega življenja z ustreznimi vrednotami in pravilnim načinom preživljanja, saj so po končanem izobraževanju vstopili v nefunkcionalno družbo, ki skoraj ne ve, kaj pomeni živeti inteligentno, ljubeče in zavestno.
Zaradi eksistencialnega strahu je opazno, da mnogi ljudje iščejo psihološko varnost s tem, da se bojujejo proti družbi in njenim neenakostim. Zaradi tega se številni »izmi« in ideologije nenehno obujajo ter postajajo zatočišča. To je zelo pomembna tema, o kateri bi morali vsi resno razmisliti, in to v širšem kontekstu. Danes mnogim ljudem notranjih sprememb ne preprečuje zgolj eksistencialni strah, temveč tudi strah pred izgubo svojih »izmov« oziroma znanih idej, ki so sestavni del njihove identitete – največkrat verske, politične ali kulturne narave. Sledenje temu notranjemu raziskovanju lahko pojasni, zakaj je množična zmeda našega časa tako huda in izčrpavajoča. Ko zmeda postane svetovna epidemija, bistveno zmanjša ustvarjalnost v človeštvu, kar dodatno preprečuje, da bi se v družbi zgodile nujno potrebne preobrazbene spremembe.
Pomemben vidik tega vprašanja je tudi ta, da ne moremo v veliki meri poenostaviti svojega življenjskega sloga, ne da bi ob tem izkusili resnično življenjsko radost. Vendar pa v disfunkcionalni družbi, ki je tako neenaka, nepravična, zmedena in pokvarjena zaradi nevednih politikov, ni prave življenjske radosti. Poznamo dve vrsti življenjske radosti, ki ju lahko v grobem ločimo na prvo, ki izvira iz površinskih užitkov in iluzij komercializacije, kar je v svojem bistvu največja od vseh iluzij, kot smo že omenili. Druga vrsta radosti, resnična in duhovna radost do življenja, pa je danes skoraj vsem neznana, saj lahko postane očitna in razkrije svojo pravo naravo šele takrat, ko bo načelo medsebojne delitve v celoti vključeno v svetovne ekonomske in politične zadeve.
Zdi se, kot da se ta dva nasprotujoča si načina življenja medsebojno izničujeta, pri čemer je danes iluzorna radost življenja, ki jo vsiljujejo sile komercializacije, tista, ki jo je človeštvo nezavedno sprejelo. Tako je življenjska radost, ki prihaja iz srca, prek sočutja, zavedanja in radostnega spoznanja, da smo vsi eno, vsi enaki in v svojem bistvu povezani v ljubezni, zasenčena z množičnim potrošništvom ter večinoma neopažena v našem vsakdanjem življenju. Le najblažji utrinki tega radostnega načina bivanja se pojavijo v različnih izrazih medsebojne delitve in solidarnosti na ravni skupnosti ali v začasnih taborih mirnih množičnih protestov, kot so bili gibanje Okupirajmo Wall Street in protesti na trgu Tahrir leta 2011.
Ali to pomeni, da lahko preprostejši in radostnejši način življenja v premožnejših družbah dosežemo le z izvajanjem 25. člena po vsem svetu, kar je tema, ki jo omenjate v knjigi »Razglasitev 25. člena«, vendar je ne obravnavate podrobneje?
Če lahko mojim besedam sledite ne le intelektualno, temveč tudi z zavedanjem srca, potem lahko razumete, da je v tem pretirano materialističnem svetu preprosto življenje nekaj izjemnega. Prav izvajanje 25. člena bo usmerjalo človeštvo k temu, kako živeti preprosteje v okviru zmožnosti našega skupnega planeta. Ali se vam ne zdi, da nikoli ne bomo mogli živeti bolj preprosto in pravično, glede na naše življenjske standarde po vsem svetu, dokler vsako leto na milijone ljudi po nepotrebnem umira zaradi lakote in drugih vzrokov, povezanih z revščino?
Veliko je izjemno bogatih ljudi, ki so naveličani bogastva v svojem ločenem okolju, prav tako pa so milijoni revnih ljudi, utrujenih od vsakodnevnega boja za preživetje. Prav možnost popolnega uresničevanja 25. člena lahko te ljudi združi in zmanjša napetosti, ki izhajajo iz velikih razlik v življenjskem standardu po vsem svetu. V psihološkem in duhovnem smislu 25. člen predstavlja izjemno osnovo dostojanstva in svobode, ki lahko zmanjša pojav pohlepa, nepoštenosti in ambicij v našem odnosu do življenja in medčloveških odnosov. To pa je predpogoj za sprostitev ljubezni in zavedanja, ki sta potrebna za poenostavitev naših raznolikih načinov družbene organiziranosti.
Navsezadnje, kaj je osnovni vzrok podnebnih sprememb, če ne zlorabe, ki jih povzroča pehanje za dobičkom in močjo? Nemogoče je ustvarjati ogromne dobičke, ne da bi pri tem zlorabljali okolje in izkoriščali druge ljudi. Opazili smo, kako so vlade in velike korporacije soudeležene pri vzdrževanju te uničujoče ekonomske ureditve, prav tako pa smo tudi sami soudeleženi pri ohranjanju celotnega sistema s svojimi množičnimi vzorci netrajnostne potrošnje. A zdi se, da si skoraj vsi želijo več potrošiti in povečati svoj življenjski standard, vključno z milijoni revnih ljudi v državah v razvoju, ki hrepenijo po pretirano potrošniškem načinu življenja, kakršnega uživajo prebivalci zahodne Evrope ali Severne Amerike – kar pa je, kot vemo, katastrofalno netrajnostno z vidika koncepta »življenja na enem planetu«.
Edini način za preprosto življenje v tej družbi je, da se odklopimo od omrežja ali se umaknemo v izolirano skupnost, vendar to ne pomeni rešitve za globalni problem podnebnih sprememb, ki so po mnenju številnih znanstvenikov že presegle določene nepovratne kritične točke. Ne glede na to, kakšne koristi nam lahko prinese varčnejše življenje v samozadostnih skupnostih, gre v resnici le za beg, ki je lahko zgolj kratkotrajen, saj nas bodo svetovni problemi prej ali slej dosegli, ne glede na to, kje živimo.
To kaže na še enega izmed duhovnih pomenov podnebnih sprememb, in sicer, da učijo človeštvo, da so vsi naši današnji problemi globalni in zahtevajo, da se svet kot celota združi pri njihovem reševanju. Zdi se, kot da nas celo vreme poziva, naj se prenehamo ločevati od duhovne enotnosti človeštva. To pomeni, da nikoli ne bomo mogli doseči preprostejšega in radostnejšega načina življenja, dokler dovolj ljudi ne bo s srcem pristopilo k medsebojno povezanim vprašanjem odpravljanja revščine in varovanja okolja.
Zdi se, da želite povedati, da je nemogoče uresničiti preprostejše življenjske standarde po vsem svetu, dokler izvajanje 25. člena ne postane prednostna naloga v svetovnih zadevah. To bi namreč sprožilo tako »notranje« zavedanje o potrebi po spremembi človeštva kot tudi »zunanje« strukturne spremembe v družbi in globalnem ekonomskem sistemu, ki morajo temeljiti na načelu medsebojne delitve.
Ne glede na to, kako gledamo na to zadevo, ne moremo napredovati v svojem razmišljanju in vizionarskih predlogih za novo družbo, dokler ne razumemo nujnosti izvajanja 25. člena kot nedotakljivega sklopa zakonov v vseh državah. To je namreč ključ do »notranjih« sprememb v človeštvu in »zunanjih« sprememb v družbi, ki lahko na koncu prinesejo trajnostno ekonomijo, delujočo znotraj planetarnih omejitev. Kaj drugega bi nas lahko pripeljalo do kolektivne zavesti, ki je potrebna za vzdrževanje novih zakonov in ekonomskih praks, ki preprečujejo prekomerno izkoriščanje omejenih naravnih virov? Ko bodo vsem ljudem zagotovljene osnovne potrebe in bodo viri pravičneje razdeljeni po svetu, bomo morda lahko predvideli uvedbo novega mednarodnega okvira upravljanja, ki bo omogočil varovanje okolja in življenje brez nepravičnosti, s tem pa uresničitev radosti preprostega življenja, »da bodo tudi drugi lahko preprosto živeli«.
V resnici govorimo o združitvi kapitalizma in socializma prek povsem drugačnih ekonomskih ureditev na globalni ravni, pri čemer bo izvajanje 25. člena določilo prihodnje trgovinske odnose med državami. Tako država, ki ima, na primer, presežek hrane, te hrane ne bo želela izvoziti zaradi dobička ali jo pustiti gniti v velikih skladiščih, medtem ko bodo milijoni ljudi drugje po svetu lačni. V skladu z alternativno ekonomsko paradigmo bi lahko vsaka država s presežkom proizvodov, ki presegajo njene domače potrebe, te proizvode donirala v nekakšen globalni sklad, ki bi ga upravljala institucija, ustanovljena prav v ta namen. To bi lahko bila nova specializirana agencija v okviru Združenih narodov, prek katere bi se ti presežki prerazporedili ali zamenjali z državami, ki proizvajajo bistveno manj določenih virov.
To bi lahko razumeli kot pravo strukturno prilagoditev, ki bi skupnosti narodov omogočila, da proizvede dovolj dobrin in proizvodov, do katerih ima vsak pravico, ne da bi pri tem izčrpali omejene zaloge neobnovljivih virov Zemlje. Toda kako bo to mogoče doseči ob nadaljnji eksplozivni rasti svetovnega prebivalstva, vse večjih razlikah v življenjskem standardu med najbogatejšimi in najrevnejšimi ter ob naraščajoči prekomerni porabi naravnih virov, ki že zdaj močno presega biološke zmogljivosti našega planeta?
O podrobnostih poenostavljenega ekonomskega sistema, ki temelji na načelu medsebojne delitve, bi lahko razpravljali v nedogled, vendar je dejstvo, da v tej smeri ni mogoče uvesti nobenih strukturnih reform ali novih zakonov, dokler je človeštvo pod vplivom sil komercializacije, za katerimi se skriva vseobsegajoče prizadevanje za dobiček in konkurenčni lastni interes. Kaj je psihološki dejavnik, ki preprečuje, da bi okoljske skupne dobrine zaživele v zavesti človeštva, če ne prav gonja za dobičkom? In kaj je notranja ovira za uveljavitev tehnologije hladne fuzije kot osnove brezplačne energije v naših družbah, če ne prav težnja po dobičku? Če svojo domišljijo usmerimo daleč v prihodnost in upoštevamo notranjo oziroma duhovno resničnost življenja, lahko pridemo do zaključka, da je edini izhod iz tega večnega problema vključitev prakse neposredne menjave dobrin v svetovno ekonomijo v okviru zakona o povpraševanju in ponudbi. Prizadevanje za dobiček, kot vemo, škoduje in povzroča stres tako človeku kot naravi, medtem ko praksa neposredne menjave dobrin temelji na nasprotnih nagnjenjih k neškodljivosti, preprostosti in pravilnim medsebojnim odnosom.
Na to temo bi lahko povedali še veliko več, vendar bi rad poudaril, da takšen nov način ekonomske menjave ne bo mogoč brez hkratne uvedbe novega izobraževanja, ki temelji na samospoznanju. To je že samo po sebi obsežna tema, ki zahteva popolnoma drugačen pogled na naše medsebojne odnose in odnos do naravnega okolja. Seveda ne govorimo o vrnitvi k primitivnejšim načinom življenja – v razvoju človeških družb bodo inovacije in tehnologija vedno igrale pomembno vlogo, saj nič ne more ustaviti človekove prirojene radovednosti, da bi razumel svoje mesto v vesolju. Potreba po preprostejših življenjskih standardih pa se dotika veliko več kot le količine in vrste virov, ki jih porabimo, saj preprosto življenje predstavlja umetnost, ki vključuje zavedanje notranjega jaza v našem odnosu do zunanjega sveta. Pri tem ne smemo pozabiti, da preprostejšega, radostnejšega in srčnejšega načina življenja ne more vsiliti zunanja avtoriteta; izvirati mora iz vsakega posameznika in se gojiti z notranjim zavedanjem namena živeti neškodljivo in s spoštovanjem do vseh živih bitij.
Prosim, če lahko še podrobneje razložite te zadnje misli, še posebej idejo, da je preprosto življenje umetnost. Ali govorite o isti »umetnosti življenja«, kot jo je v 19. stoletju predvidel John Stuart Mill, ko je razmišljal o končnih ciljih industrijskega napredka? Ali pa ima preprostejše življenje drugačen pomen kot umetnost, ki jo je treba razumeti bolj v duhovnem kot v dobesednem smislu?
Živeti preprosto je resnično umetnost, tako kot lahko izurjen arhitekt zasnuje stavbo, ki je preprosta v svoji zasnovi in varčna pri uporabi virov, a hkrati lepa v svojem zunanjem videzu. Podobno kot umetnik, ki zna pravilno umestiti različne barve, da je slika vizualno privlačna in smiselna, tudi mi stremimo k postavitvi te družbe na pravo mesto, da bi vsakdo imel vse, kar potrebuje za dostojanstveno, ustvarjalno in izpolnjujoče življenje, ki je povsem neškodljivo in usmerjeno v služenje drugim. Če verjamemo, da je v našem obstoju nekaj več kot stres in delitve sodobnega sveta, in če začutimo, da je mogoč drugačen način življenja, kjer ima vsakdo svobodo in priložnost za raziskovanje svojega prirojenega ustvarjalnega potenciala, potem lahko slutimo resnico, da je celoten človeški razvoj kot znanstvena umetnost, v kateri vsi igramo svojo vlogo kot soustvarjalci enega življenja. Vsi smo umetniki lastnega ustvarjanja, od notranjega do zunanjega. Brez umetnosti življenja oziroma kar v duhovnem smislu natančneje imenujemo umetnost bivanja, ni mogoče »živeti preprosto«.[9]
Prav tako lahko opazimo, da je v tem času planetarnega kaosa in prehoda, ko je skoraj nemogoče živeti preprosto v okviru vsakodnevnega življenja, prvi korak za človeštvo tisto, kar bi lahko imenovali umetnost pravilnega razmišljanja. To je namreč tisto, kar nas lahko spremeni v umetnike lastnih življenj—najprej s tem, da se zavedamo duhovne resničnosti življenja in potrebe po temeljiti spremembi naših stališč, vedenja in namenov kot del človeške skupnosti. Če se na primer poistovetim z idejo, da sem uspešen in bogat »podjetnik«, bo moja skrb bolj usmerjena v iskanje priložnosti za ustvarjanje dobička in kopičenje osebnega bogastva kot pa v trajnost javnih parkov in zaščitenih naravnih območij, kaj šele v stabilnost zemeljskega podnebnega sistema. Umetnost pravilnega razmišljanja se torej nanaša na moje izhodiščne namene, ki morajo biti vselej usmerjeni v največje dobro človeštva in planeta kot celote.
V tem smislu je na svetu že veliko umetnikov, ki si prizadevajo spremeniti način, kako človeštvo vodi svoje nacionalne in globalne zadeve, da bi lažje dosegli skupno blaginjo vseh ljudi ob prehodu v ekološko odporne družbe. Če si lahko predstavljamo napredne skupine civilne družbe in humanitarne organizacije kot predstavnike plemenitih idej o pravilnih medsebojnih odnosih, potem umetnost pravilnega razmišljanja zadeva uresničevanje teh idej z množičnim vključevanjem običajnih državljanov. Konec revščine, trajnostna ekonomija, miren svet in zdravo okolje – vse te ideje ne bodo nikoli uresničene, dokler se za njimi ne bo združila celotna družba, kot smo to temeljito ugotovili v tej razpravi. Prav sprejetje teh idej v okviru vsega človeštva bo razširilo našo zavest kot vrste, zaradi česar bodo naša življenja bolj radostna, človeška inteligenca pa se bo razvijala veliko hitreje, v skladu z našo duhovno evolucijo.
Tako je največja bolezen na Zemlji ločenost v tako notranji kot zunanji obliki, umetnost pravilnega mišljenja pa se nanaša na začetno fazo naše skupne planetarne preobrazbe. Menim, da se nam v tem času ni treba preveč obremenjevati z umetnostjo preprostejšega življenja, saj je veliko pomembneje prepoznati iluzije, ki nas oddaljujejo od preproste poti pravilnih medsebojnih odnosov. Če želimo globlje razmisliti o teh duhovnih vprašanjih in o tem, kako bi bilo živeti v bolj razsvetljeni in srčno angažirani družbi, predlagam, da se najprej začnemo zavedati, kako nas naraščajoči trendi komercializacije vodijo v nasprotno smer. Če nadaljujemo analogijo z likovnim umetnikom, je prav komercializacija tista, ki nas napačno izobražuje, pogojuje in nam preprečuje, da bi vse barve postavili na pravo mesto, vse dokler nas napačno uporabljena človeška inteligenca ne vodi v neizbežno samouničenje, kot sem že velikokrat poudaril.
Vse to vodi k vprašanju, kaj bi lahko v zadostni meri prebudilo ljubezen in zavest človeštva ter tako sprožilo proces preobrazbe sveta, kot ste ga predlagali z množičnim državljanskim udejstvovanjem. Ali je mogoče napovedati trenutek ali iskro, ki bi nakazala začetek teh notranjih in zunanjih sprememb? Zdi se, da smo še vedno daleč od vaše vizije milijonov ljudi, ki bi se z nenehnimi demonstracijami združili za pravičnejšo delitev svetovnih virov, kar bi pri mnogih bralcih lahko vzbudilo občutek brezupa in zmedenosti glede svetovnih problemov.
Če preučujemo zgolj zunanje probleme človeštva, se srečujemo s tolikšno kompleksnostjo in številnimi dejavniki ter spremenljivkami, da ne moremo najti jasnega odgovora na vprašanje, kako rešiti svetovne težave. Zato je koristno razmišljati o notranji oziroma duhovni plati človekovega razvoja, ki nas bo pripeljala do globljih, preprostejših in bolj prelomnih spoznanj o tem, kako se mora svet spremeniti. Že tisočletja številni modri učitelji in preroški misleci pozivajo človeka, naj se zazre vase in prepozna potrebo po spremembah, pa vendar se še vedno nismo naučili najosnovnejše lekcije – kako ravnati drug z drugim s prijaznostjo in naklonjenostjo ter kako deliti pridelke zemlje brez sebičnih interesov, tekmovalnosti in pohlepa.
Ali menimo, da se je človeštvo po vseh teh stoletjih tehnološkega in družbenega napredka naučilo kaj o pravilnih medsebojnih odnosih? Države so preizkusile in opustile številne »izme«, ki so oblikovali naše družbeno vedenje, preživeli smo velike vojne ter več stoletij kolonializma in imperializma, pa vendar še vedno vztrajamo pri starih načinih agresivnega tekmovanja za moč na svetovnem prizorišču, kar vodi v nenehne delitve in neenakosti.
Kaj menite, kaj bo potrebno, da se bodo vsi ljudje na svetu zavedli, da smo eno samo človeštvo, po naravi enakopravno in medsebojno soodvisno? Z notranje perspektive rešitev za naše težave ni v ekonomski in politični zaščiti 25. člena, saj so vsi svetovni problemi medsebojno povezani in izvirajo iz istega antropološkega vira, kar pomeni, da obstajata na koncu le en problem in ena rešitev. Rešitev je pravzaprav problem sam, ki ga lahko v najosnovnejšem duhovnem in psihološkem smislu opišemo kot pomanjkanje ljubezni. Za to starodavno bolezen, ki pesti človeštvo, nikoli ne bomo našli cepiva, saj protitelesa hrani le človeško srce.
Zdi se, da se moramo še naučiti, kako živeti drug z drugim, ne da bi ustvarjali nove oblike miselne pogojenosti, ne da bi se skrivali za maskami svojih verskih in političnih »izmov« ter ne da bi znova oživljali predsodke in sovraštva, zakopana v zgodovini našega naroda. Edino, kar lahko na koncu rečemo, je, da so pravilni medsebojni odnosi ključ do reševanja naših družbenih, ekonomskih in okoljskih kriz v vseh njihovih razsežnostih. To pa v kontekstu naših disfunkcionalnih družb pomeni, da potrebujemo obilico ljubezni in zavedanja, ki se morata širiti po vsem svetu.
Dokler bomo volili enake politike, ki podpirajo stare vzorce nacionalnega ponosa in individualne blaginje, ter dokler bodo protestne akcije in demonstracije omejene na relativno majhno število ljudi, obstajata le dve možnosti za hitro širitev človeške zavesti: božji poseg ali popoln zlom mednarodnega ekonomskega sistema. Kot sem zapisal na koncu knjige Razglasitev 25. člena, se zdi, da je potrebna velika katastrofa, ki nas bo pripeljala do soočenja z realnostjo, popolnoma porušila naš trenutni način življenja in vse, kar v psihološkem smislu stoji za njim – cunami osebnih ambicij, prizadevanje milijonov, da bi postali bogati in uspešni, ter individualistično iskanje sreče in varnosti. Še ena svetovna finančna kriza, hujša in dolgotrajnejša od katere koli po veliki depresiji, bo močno vplivala na naše razmišljanje in organizacijo družbe. V simboličnem smislu bo pokazala, da je človeštvo doseglo točko, ki je ne more preseči, in da ni poti naprej brez popolne preobrazbe naših notranjih stališč in vedenja, ki vzdržujejo družbeni red, temelječ na napačnih predpostavkah in načelih.
Kaj lahko še zajezi neustavljivi val množičnega potrošništva in predrami dovolj ljudi iz njihovega malodušja? Dejstvo, da smo prišli do točke, ko mora človeštvo doživeti neizprosno ekonomsko krizo, je žalosten pokazatelj, kako globoko smo padli ob začetku enaindvajsetega stoletja. Med državami ni več zaupanja, v naših vladnih institucijah ni ljubezni, naši politični voditelji pa nimajo vizije o resnično sodelovalnem načinu napredka. Vprašati bi se morali, zakaj sploh potrebujemo množične in nenehne demonstracije, da bi prebudili zdravo pamet v svetovnih zadevah, ko pa je bilo vedno tako preprosto spremeniti način, kako sobivamo in delujemo kot človeštvo.
Na različne načine ste jedrnato omenili duhovni pomen in simboliko podnebnih sprememb; ali bi želeli še kaj dodati o notranjih vzrokih in posledicah okoljske krize?
To je še eno pomembno vprašanje, o katerem bi morali globlje razmišljati, saj če je vse na tem svetu duhovno in je človek življenje, kot sem že trdil, potem to pomeni, da vse naše delovanje vpliva na okolje, od posameznika do celotnega človeštva. Kaos v okolju odseva kaos v nas samih, zato je kriza globalnega segrevanja neposredna posledica naših skupnih misli in dejanj. »Kar seješ, to žanješ,« kot piše v Svetem pismu. Kako preprosto je to? Pa vendar, kot civilizacija še vedno nismo doumeli in sprejeli, da nam nič ne pripada, zato smo vsi odgovorni za pravično delitev, upravljanje in varovanje virov tega planeta. Ko enkrat razumemo in izkazujemo ta prvi bistveni korak k naši resnični človečnosti, naši skupni božanskosti, bomo morda priča, kako se narava na skrivnosten in celo čudežen način vrača v ravnovesje. Človek in narava sta v duhovnem in evolucijskem smislu večno povezana. Če sta torej človekov napuh in nevednost skozi stoletja povzročala delitve, je celotno stvarstvo izgubilo ravnovesje, ki je bilo naravno vzpostavljeno in vzdrževano, še preden je človek prišel na svet.
V tej luči sem poudaril veliko simboliko, ki jo predstavljajo antropogene podnebne spremembe, saj kažejo, da je človeštvo v krizi na vseh ravneh – ne le ekonomski in politični, temveč tudi psihološki, družbeni in duhovni. Tako nismo priča zgolj politični krizi, ki vpliva na delovanje naših upravljalnih institucij, temveč tudi krizi »izmov«, ki postavlja pod vprašaj naš celoten pristop k človeškemu razmišljanju in delovanju. Prav tako ne gre zgolj za novo svetovno finančno krizo, ki jo bomo morda kmalu doživeli in ki zahteva nove načine ekonomske organizacije, temveč tudi za veliko psihosocialno in duhovno krizo, ki nas sili k vnovični presoji same narave in namena našega obstoja.
Vsi stari »izmi« se sesuvajo ali kristalizirajo, prav tako kot se počasi talijo ali razpadajo stare oblike naših ekonomskih in političnih sistemov. Zato prihaja do zmede med nasprotujočimi si in polariziranimi pogledi, med levico in desnico, med reakcionarnimi konservativci in prepričanimi naprednjaki. Medtem ko človeštvo prehaja skozi boleč in kaotičen proces preobrazbe v bolj zdrav svet, se zdi, da živimo v obdobju množične zmede. Glede na naš odziv na različne krize, ki zaznamujejo te težke čase, je mogoče napovedati, da se bo to obdobje vsesplošne zmede v prihodnjih letih še bolj stopnjevalo.
Ali je to dokončni pomen podnebnih sprememb z ezoteričnega vidika – da je edini izhod iz tega obdobja zmede in krize v izvajanju načela medsebojne delitve v svetovnih zadevah?
Kot sem že na začetku tega intervjuja povedal o notranjih vzrokih naših okoljskih težav, to v bistvu pomeni, da je človeštvo postavljeno pred končno in neizogibno izbiro. Ali bomo nadaljevali po starih sebičnih in tekmovalnih poteh preteklosti, ki bodo sčasoma vodile v samouničenje, ali pa bomo sprejeli nove sile in energije, ki delijo človeštvo na dve nasprotujoči si strani ter vodijo vsakega dobro mislečega človeka k vse očitnejšemu spoznanju – da moramo deliti svetovne vire, saj je to naše zadnje upanje.
Obe strani v tem epskem boju sta zmedeni in razočarani, ne le aktivisti na vseh področjih življenja, ki se bojujejo proti sebičnim vladam in korporacijam. Tudi zagovorniki komercializacije ne vedo, kako ravnati s temi novimi energijami, ki jih zaznavajo in čutijo, čeprav le nejasno ali nezavedno, pri čemer jim edino olajšanje prinaša ustvarjanje dobička in osebne ambicije. Vsi smo v istem čolnu, ko gre za našo splošno zmedo, ne glede na to, katerih »izmov« se oklepamo, bodisi na levi bodisi desni strani. Človeštvo namreč zdaj vstopa v zrelo dobo – kar v najbolj simboličnem pomenu pomeni, da smo končno pripravljeni sprejeti resnico o naši prirojeni božanskosti in enosti, onkraj vseh verskih ali teoretičnih interpretacij teh pojmov. Zdi se, kot da nas vreme ne le poziva, naj se prenehamo ločevati od naše duhovne enotnosti in medsebojne povezanosti, temveč nas tudi nagovarja, naj se zazremo vase in prepoznamo, kako prispevamo k notranjim vzrokom svetovnih kriz, saj je to naša zadnja priložnost, da se kolektivno spremenimo od znotraj.
Če povzamem, ste pojasnili, da globalne preobrazbe ni mogoče doseči zgolj z idejami ali zagovorniškim delom skupin civilne družbe, ne glede na to, kako smiselni in hvalevredni so njihovi predlogi; do nje lahko pride le s spremembo zavesti večine svetovnega prebivalstva. Ta nova zavest in iskrena ozaveščenost se bosta morali najprej izraziti z množičnimi ljudskimi protesti, ki bodo poudarjali moralno, duhovno in praktično nujnost zagotovitve 25. člena za vse ljudi v vseh državah. To predstavlja prehod h krepitvi moči Združenih narodov in začetku nove dobe mednarodne ekonomske delitve ter medvladnega sodelovanja, kot ste opisali s sklicevanjem na svoje druge zapise. Z notranjega oziroma duhovnega vidika pa to nekoliko paradoksalno pomeni, da ne moremo doseči trajne rešitve okoljske krize, če ne sprejmemo nujnosti odprave materialnega pomanjkanja med ljudmi. Ali je to ustrezen povzetek vašega razmišljanja ali bi želeli še kaj pojasniti ali dodati?
Celotna miselna forma globalne ekološke krize se zdaj vse bolj kristalizira, saj se v večini aktivističnih krogov in popularnih razprav skorajda ne omenja njenega duhovnega nasprotja. Že v drugih delih sem trdil, da so podnebne spremembe edini učitelj, ki ga trenutno imamo in ki počasi združuje človeštvo v enotnem vprašanju, vsaj v globalnem in simbolnem smislu.[10] Če pa želimo resnično uresničiti in dokazati, da je človeštvo ena sama soodvisna družina, ne moremo več ignorirati 25. člena kot naše osrednje in dvojne prednostne naloge v boju za rešitev našega planeta. Vsakemu angažiranemu državljanu ali politiku bi moralo biti vse bolj jasno, da je nujna uveljavitev 25. člena – ki sama po sebi zahteva obsežno prerazporeditev svetovnih virov in temeljito preoblikovanje mednarodnega ekonomskega sistema – tesno povezana z rešitvami za podnebne spremembe. Kajti če bi na svetu obstajal vsaj kanček družbene pravičnosti s pravičnejšo delitvijo virov, če nihče na Zemlji ne bi več umiral zaradi lakote ali drugih vzrokov, povezanih z revščino, potem tudi vreme ne bi bilo tako neuravnoteženo in kaotično, kot je danes.
Kot sem poudaril, lahko to razumemo logično in deduktivno v zunanjem oziroma političnem smislu, kot kažejo nekateri začetni premisleki v tem intervjuju o predlogih civilne družbe glede načina, kako naj vlade obravnavajo podnebno krizo z vzpostavitvijo pravičnega okvira za delitev prizadevanj. Vendar pa za resnično in iskreno razumevanje svetovnih okoljskih problemov potrebujemo vključitev našega notranjega zavedanja, intuicije, sočutja in zdravega razuma. To je nujno, če želimo sami zaznati pomen velike povezave med skritimi elementi narave ter skupnimi mislimi in dejanji človeštva kot celote. Morda ne obstaja drugačen način reševanja svetovnih problemov, kot da velik del človeštva najprej doseže stik s srcem in omogoči uresničitev 25. člena, ki bi lahko predstavljal edino pot za izhod iz sistemske slepe ulice, v katero nas je pripeljala trenutna ekonomska paradigma, temelječa na rasti, ki jo vsi ohranjamo z našo privrženostjo silam materialnosti in komercializacije.
Zato menim, da je izjemno pomembno razmišljati o notranjem pomenu uveljavljanja načela medsebojne delitve v svetovnih zadevah in ga upoštevati, kar predstavlja določeno paradoksalno težavo, saj to od nas zahteva, da ta vprašanja preučujemo z zavedanjem srca, medtem ko srca kot takega ni mogoče intelektualizirati. Zato se spodobi, da se znova, z obnovljeno pozornostjo, v tišini in v lastnem notranjem prostoru posvetimo razmisleku o tem, kako vključiti načelo medsebojne delitve v globalne ekonomske dogovore. Tako lahko pridobimo zaupanje med narodi različnih držav, kar nam bo v prihodnosti omogočilo lažje in hitrejše sproščanje lastnosti srca.
Seveda se sile komercializacije postavljajo nasproti izražanju ljubezni in modrosti v svetu. Vendar pa se bo, ko se bodo srčne lastnosti sprostile v neslutenem obsegu, v naših družbah pojavilo novo stanje, ki bo izredno okrepilo ustvarjalnost posameznikov; napetosti in stres v svetu se bodo močno zmanjšali; veselje do življenja bo postalo otipljiva in univerzalna resničnost; celo zdravljenje bolezni bo zaradi manjše prisotnosti depresije in psihičnega trpljenja doseglo nov, hitrejši napredek.
Skratka, uresničevanje načela medsebojne delitve med državami predstavlja naše največje upanje in napoved boljšega sveta, še posebej glede okoljske krize, saj bo človeštvo usmerjalo v drugačno smer – od notranjega k zunanjemu, od duhovnega središča srca k posvečenemu umu, od notranjega zavedanja življenja k zunanjemu ravnovesju sveta okoli nas. To so nekatera ključna vprašanja, ki jih bom podrobneje raziskal v prihodnjih Študijah o načelu medsebojne delitve.
Kot zadnje vprašanje: veliko ljudi verjame, da človeštvo nima niti zmožnosti niti nagnjenosti k spremembam v potrebnem obsegu, zato nas v prihajajočem stoletju verjetno čaka distopična prihodnost. Ali imate osebno upanje, da nam bo uspelo prebroditi veliki prehod, ki je tik pred nami?
Obstaja vsak razlog za upanje. Med drugo svetovno vojno je veliko ljudi izgubilo upanje, vendar so zavezniške sile premagale sile teme, ki so se manifestirale v totalitarnih režimih Nemčije, Italije in Japonske. Danes se moramo spopasti z novo temno in strašno silo – silami komercializacije, o katerih govorimo v tem intervjuju in ki s skrajno tržno usmerjeno ideologijo vse bolj obvladujejo vse družbe ter vodijo našo civilizacijo v uničenje. Morda se zdi, da potrebujemo božansko posredovanje, da bi presegli vsiljiv vpliv teh sil na vsa področja našega življenja, vendar smo te materialistične sile že enkrat premagali in lahko jih premagamo še večkrat, če bo treba – tudi desetkrat. Kajti če so na tej zemlji sile teme, morajo zagotovo obstajati tudi sile Luči. In tem silam Luči bomo spet stali ob strani, saj je namen našega obstoja duhovni razvoj v dostojanstvu, enakosti in svobodi.
Ljudem, ki dvomijo, da nam bo uspelo, odgovarjam: obstaja upanje, veliko upanje, da lahko človeštvo premaga to epohalno krizo naše civilizacije. Še nismo bili priča moči medsebojne delitve kot globalnega pojava, ki se izraža med milijoni ljudi skozi srce in njegove lastnosti ljubezni. Ko bo načelo medsebojne delitve resnično vključeno v politike svetovnih vlad, bodo v naših političnih in ekonomskih strukturah začele potekati dramatične spremembe s hitrostjo, ki bo morda presenetila vse nas. Tako bomo morda končno razumeli, da je največje prekletstvo narave skozi vsa ta stoletja izkoriščanja in uničevanja prav v tem, da človeštvo ni hotelo stopiti skupaj in delovati v imenu skupnega dobrega. Kajti življenje je eno, človek pa je življenje samo; ničesar več ni treba povedati.
Reference
[1] Willy Brandt, Sever-Jug: Program za preživetje (Brandtovo poročilo). MIT Press, 1980.
[2] »V jedru dogovora mora biti sporazum med bogatimi in državami v razvoju, ki določa, kako si bomo delili breme boja proti podnebnim spremembam – in kako bomo delili nov dragocen vir: približno bilijon ton ogljika, ki jih lahko še izpustimo, preden se živo temperatura dvigne na nevarne ravni.« Celoten uredniški članek si lahko preberete tukaj: Copenhagen climate change conference: ‘Fourteen days to seal history’s judgment on this generation’, The Guardian, 7th December 2009.
[3] Enciklika Laudato si’: On care for our common home (O skrbi za skupni dom), Libreria Editrice Vaticana, maj 2015.
[4] A discourse on isms and the principle of sharing (Diskurz o izmih in načelo medsebojne delitve). Share The World’s Resources, julij 2014.
[5] Mohammed Sofiane Mesbahi, Heralding Article 25: A people’s strategy for world transformation (Razglasitev 25. člena, ljudska strategija za preoblikovanje sveta). Troubador Publishing Ltd, 2016.
[6] prim. Christmas, the system and I (Božič, sistem in jaz). Share The World’s Resources, december 2013, dostopno na sharing.org/christmas.
[7] Glej na primer: Dvigni se, Amerika, dvigni se! Pismo ameriškemu aktivistu (Rise up America, rise up! A letter to an American activist), Share The World’s Resources, oktober, 2014, dostopno na sharing.org/rise-up-america; Uniting the people of the world (Združevanje ljudi sveta), Share The World’s Resources, maj 2014; Heralding Article 25 (Razglasitev 25. člena), prav tam.
[8] Razglasitev 25. člena, prav tam; glej 3. del: Okoljsko vprašanje.
[9] To temo so obravnavali tudi v članku »Ekonomija delitve: Inavguracija dobe srca«, Share The World’s Resources, november 2016.
[10] Heralding Article 25 (Razglasitev 25. člena), prav tam, str. 65.
O avtorju
Mohammed Sofiane Mesbahi je ustanovitelj Share The World’s Resources (STWR), organizacije civilne družbe s sedežem v Londonu v Združenem kraljestvu, s svetovalnim statusom pri Ekonomskem in socialnem svetu Združenih narodov (Economic and Social Council). STWR je neprofitna organizacija, registrirana v Angliji, št. 4854864.
Prevod v slovenski jezik: Rok Kralj
Uredniška pomoč: Adam Parsons
Če se želite pridružiti naši kampanji za 25. člen, obiščite: sharing.org/Article25
Avtor fotografije: optimarc, Shutterstock.